Trulli iz Alberobella

Trulli iz Alberobella

Prazgodovinska tradicija suhozidne arhitekture

Trulli iz Alberobella, Italija

go back
    Trulli so ljudske stavbe, pokrite s stožčasto streho iz grobo klesanih apnenčastih kamnov, zbranih po bližnjih njivah. Pozneje, ko so na tem območju zgradili velike bazene za zbiranje vode, so stavbe gradili neposredno na spodaj ležeči naravni skali, uporabljajoč pri tem samo suhozidno tehniko. Predstavljajo nenavaden arhitektonski izraz; po eni strani so bile ustvarjene po izročilu starih tehnologij in tipologij, datiranih v prazgodovino, ki so v tej pokrajini južne Italije preživele skozi čas brez kakršnihkoli prekinitev; po drugi strani pa so od okoliščin odvisne razmere poskrbele za neverjetno geografsko razširjenost te tehnologije v določenem trenutku med 17. in koncem 18. stoletja. 
Alberobello, ulica  
   
Kombinacija dveh ali več trullov različne velikosti tvori bivališče. Večje število prosto medsebojno združenih trullov tvori „trullaio“, skupino zgradb z majhnimi dvorišči ali kmečkimi dvorišči s prostori za domače živali, z majhnimi ograjenimi vrtovi ali zelenjavnimi vrtovi, dostopnimi samo iz teh hiš. Najmanjši trulli, kjer se po navadi nahajajo niše s posteljami ali ognjišči, so preko nizkih obokov povezani z glavnim trullom. Podeželske trulle lahko občudujemo v celotni dolini Itria, vendar je Alberobello s svojima predeloma Monti in Aia Piccola edino mesto, ki je v polni meri zaznamovano s takimi objekti. Predel mesta, imenovan Monti, je bil zgrajen na precej strmem terenu, ki pokriva površino petnajstih hektarjev in obsega 1030 trullov. Obenem predstavlja prvo veliko in dobro prepoznavno skupino trullov v mestu; odpira se kot pahljača na hribu, od preostalega dela mesta pa ga deli trg Martellotta. Vse ceste, ki vodijo navzdol, se spajajo na enem samem mestu, da bi tako olajšali iztok vode. Predel Aia Piccola s svojimi 590 stavbami predstavlja drugo skupino trullov, ki je manj homogena. Hiše se v tem predelu stekajo na skupno kmečko dvorišče, kjer so v preteklosti, od konca fevdalne dobe, kmetje morali javno mlatiti žito. Z analizami obstoječe dokumentacije in raziskavami na terenu je bilo mogoče določiti cel niz vrednot, ki so značilne za ta kraj. Z vrednotami mislimo predvsem na urbane, arhitektonske, dokumentarne (zlasti tiste, ki se nanašajo na prazgodovinske gradbene tehnologije) ter družbene vrednote,
  
kot tudi pričevanja (kraj pooseblja civilizacijo, ki je izginila). Da bi se bolje ovrednotil pomen mesta trullov za vse človeštvo, ga je potrebno primerjati z drugimi pozidanimi predeli, raztresenimi po celem planetu, predvsem pa v Sredozemlju. Z drugimi besedami, mesto trullov je nedvomno del veliko širše skupine krajev, ki so značilni za tako imenovano spontano ali ljudsko arhitekturo brez arhitektov. V tej skupini je relevanten predvsem urbani kontekst, v katerem se nahajajo zgodovinske četrti „Aia Piccola“ in „Rione Monti“. Alberobello predstavlja edini primer, kjer se suhozidna arhitektura oblikuje po urbanem vzoru, skupaj s celim nizom tipičnih faktorjev, ki so koristni pri identifikaciji sistema spajanja privatnih in javnih prostorov, ki definirajo mesto. Tako mestna prenova kot primestna širitev iz prejšnjega stoletja nista preoblikovala bistva mestne strukture, niti nista vplivala na izredno arhitektonsko dediščino mesta trullov. Dandanes Alberobello velja za enega najpomembnejših in najbolje ohranjenih spontanih urbanih naselij v Evropi. Vključitev trullov iz Alberobella na UNESCOV Seznam svetovne dediščine na osnovi kulturnih kriterijev (iii), (iv) in (v) decembra leta 1996 je bila s strani Centra za svetovno dediščino pojasnjena s sledečimi besedami: „Ta kraj je neprecenljive univerzalne vrednosti, ker predstavlja izreden primer oblike stavbene gradnje, ki izvira iz prazgodovinskih gradbenih tehnik, ki so se v celoti ohranile in delujejo v modernem svetu“.
Alberobello, Trullo Sovrano  
   

Zgodovinski opis

Obstajajo dokazi o prazgodovinski naselbini v dolini Itria, prav tako pa je možno, da je bila v tej regiji ob tem času vpeljana tudi gradbena tradicija „tholosov“. Na splošno velja, da sedanje naselje izvira iz sredine 14. stoletja, ko je Robert d’Anjou, Tarantski princ, dodelil to zemljo, ki je bila v tistem času verjetno nenaseljena, prvemu grofu Conversana, zaradi njegovih zaslug med križarskimi pohodi. On in njegovi potomci so ta prostor naselili tako, da so poslali ljudi iz svojih drugih fevdov, kot je bil bližnji Noci, obenem pa so jim dovolili gradnjo bivališč imenovanih casedde. A nedavne raziskave, ki so jih izvedli lokalni planerji, kažejo, da so raztresena podeželska naselja, ki so se pojavila
  

 

okoli leta 1000 na obeh straneh male reke, ki danes teče skozi mesto pod zemljo, postopoma zrasla skupaj, da bi se tako ustvarile vaške enote, ki so pozneje tvorile Aio Piccolo ter Monti. Ustno izročilo pravi, da so suhozidno tehniko gradnje vsilili novim naseljencem, ker bi le tako bilo mogoče njihove hiše na hitro podreti. Obstajajo dokazi o prazgodovinski naselbini v dolini Itria, prav tako pa je možno, da je bila v tej regiji ob tem času vpeljana tudi gradbena tradicija „tholosov“. Na splošno velja, da sedanje naselje izvira iz sredine 14. stoletja, ko je Robert d’Anjou, Tarantski princ, dodelil to zemljo, ki je bila v tistem času verjetno nenaseljena, prvemu grofu Conversana, zaradi njegovih zaslug med križarskimi pohodi.
Alberobello, ulica  

 

  
To je služilo dvema ciljema: uporne hišne gospodarje bi bilo na ta način mogoče na hitro razlastiti, pozneje pa bi se bilo mogoče izogniti davkom na nove naselbine. Kar se slednjega tiče, bi bilo podrte hiše tako mogoče na hitro tudi rekonstruirati. Znano je, da se je to zgodilo leta 1644, da bi preprečili pobiranje davkov s strani davčnih inšpektorjev, ki jih je poslal neapeljski kralj. Vendar pa zgodovinske in primerjalne analize nakazujejo, da ta tehnika ni bila več kot minimalen fizičen odgovor na lokalne pogoje in okoliščine, ki so jih pozneje izkoristili v zvezi z davčnimi in kazenskimi postopki. Nekje do sredine 16. stoletja je v predelu Monti že bilo zgrajenih okoli 40 trullov, ampak šele leta 1620 se je naselbina, ki je do tedaj še vedno bila del mesteca Noci, začela širiti, ko je tedanji grof Gian Girolamo Guercio ukazal gradnjo pekarne, mlina in gostišča. Proti koncu 18. stoletja je ta skupnost štela preko 3500 ljudi, leta 1797 pa jim je uspelo končati fevdalno oblast družine Acquaviva s tem, da so od Ferdinanda IV, burbonskega kralja Neaplja, dobili podeljen status kraljevskega mesta. Sprejeli so ime Alberobello, ki izvira iz srednjeveškega latinskega imena pokrajine, silva arboris belli. Od takrat je gradnja novih trullov hitro upadla.
 

Prednosti in slabosti

Dandanes se lokalna skupnost močno zaveda zgodovinsko-umetnostne vrednosti trullov, kot tudi pomena primerne politike, ki bo skrbela za njihovo zaščito, ohranitev in vrednotenje.Teh mestnih četrti ne smemo dojemati samo kot ostanke zgodovine, temveč moramo v njih videti predvsem enega najlepših še ohranjenih primerov spontane arhitekture v okvirju italijanske arhitektonske tradicije. Te mestne četrti porajajo tudi nekaj spornih vprašanj, ki se pogosto pojavljajo v javnih
  
debatah kot fenomeni, povezani s pozitivnimi in negativnimi elementi:
1. Turistični promet skozi ta kraj se nenehno veča in predstavlja primeren izvor gospodarskega napredka, obenem pa nalaga potrebo po zagotovitvi primernih storitev in posegov, ki bodo ta promet podpirali. Prvi element, ki bo omogočil sprožitev postopkov za zagotovitev navedenega, je potrebno identificirati v spoznanju in oceni vrednosti, ki so značilne za ta kraj.
2. Večji del trullov s področja, ki je na UNESCOVEM seznamu (kot tudi izven tega perimetra), je v zasebni lasti, obdržali pa so tudi svojo prvotno stanovanjsko funkcijo. Posledično nastajajo vedno večje potrebe po objektih, kot so parkirišča, te potrebe pa je težko zadovoljiti v skladu z zahtevami, ki jih nalaga varstvo dediščine. Po drugi strani uporaba trullov v stanovanjske namene zagotavlja kontinuirano vzdrževanje le-teh, širše gledano pa tudi ohranitev in evolucijo naravne vitalnosti človeške družbene strukture, ki je za ta kraj značilna. 
3. Specifičnost tradicionalne suhozidne tehnike grajenja pomeni, da se trulli pogosto obnavljajo uporabljajoč tehnike, ki niso v skladu z tradicionalnimi, saj so slednje drage in zahtevajo kvalificirano delovno silo. Takih mojstrov je tako tukaj kot drugje po svetu vedno manj, ker se suhozidna tehnika grajenja opušča v prid modernim tehnologijam in uporabi strojev. Vendar je prav ta tehnika vzbudila pozornost mednarodne znanstvene skupnosti, ki se je usmerila v problematiko suhozidne gradnje, obenem pa je poskušala definirati postopke potrebne za ohranitev teh gradbenih veščin. Ti pojavi zahtevajo dostopnost specifičnih metodologij za ugotavljanje motenj, ki jih povzročajo novi projekti z ozirom na vrednote kraja ter njegovo integriteto in avtentičnost.
 
 
 

   
 

Projekt EX.PO AUS

Kratice tega projekta označujejo njegov naslov: EXtension of POtentiality of Adriatic UNESCO Sites. Cilj projekta je spočetje in eksperimentiranje z inovativno, zelo pregledno in dolgoročno strategijo za upravljanje in ovrednotenje krajev z UNESCOVEGA seznama, ki se nahajajo v jadranskem bazenu. Pri tem se skušajo uporabiti nove zamisli, orodja in ukrepi za vestno gospodarjenje z njimi, ter doseči 
  
 
njihovo vzdržljivo gospodarsko valorizacijo, predvsem s plati ekologije in energetske učinkovitosti. Za večino sodelujočih partnerjev ta projekt predstavlja naravno nadaljevanje dolge poti, usmerjene k proaktivni strategiji ohranitve in gospodarske valorizacije, ki naj bi vključevala številne javne in zasebne akterje. Alberobello je začel usmerjati pozornost na zaščito svojih vrednot že ob koncu osemdesetih let, ko je organiziral mednarodno znanstveno konferenco o suhozidni arhitekturi (1987). 
Alberobello, Trullo    
Ta seminar je usmeril pozornost na pravilne metodologije restavriranja, ki so bile uporabljene pri delih, izvedenih na „Casa Pezzolla“ (1993–1997), zelo velikem trullu, v katerem se danes nahaja Pokrajinski muzej. Ta poseg je obenem omogočil izdelavo specifičnih smernic za restavriranje trullov (1997). Prvi proces spoznavanja specifičnosti, povezanih s trulli, je imel za posledico vpis kraja na UNESCOV Seznam svetovne dediščine (1996). Ta uspeh je omogočil usmerjanje pozornosti na širši kontekst, na mesto Alberobello. Posledica je izdelava načrta za vodenje teh krajev (2008–2010), pri tem pa so bila definirana pravila za zaščito slednjih s pomočjo varovalnega pasu (2010). Prav tako je bil definiran planski okvir, ki regulira sodelovanje na številnih kampanjah za zbiranje oziroma zagotovitev finančnih sredstev (2010–2012). V Alberobellu so bili izvedeni številni projekti, kar je pospešilo sodelovanje lokalne družbe v njih. To je bila tudi osnova za izvajanje projektov tako na domačem kot na mednarodnem nivoju, skupaj z drugimi kraji (tistih na UNESCOVEM Seznamu in drugih), ki so predstavili projekte s podobnimi značilnostmi (Italija, Turčija, Jadran), eden od teh projektov pa je tudi EX.PO AUS.