Split

Split

Palača, ki je postala mesto

Split, Hrvaška

go back
   
Grško naselje Aspálathos je bilo ustanovljeno med 4. in 3. stoletjem pred našim štetjem blizu mesta Salone, ki je v 1. stoletju pred našim štetjem postalo rimska kolonija in glavno mesto province Dalmacije. Okoli leta 295 našega štetja je cesar Gaius Aurelius Valerius Diocletianus (na oblasti 284–305) ukazal, naj se začnejo gradbena dela na upokojitveni palači v bližini njegovega rojstnega kraja. Zgradba je imela pravokoten tloris, bila je podobna utrdbi s celim nizom stolpov na treh straneh, južna stran, ki je gledala na morje, pa je bila na zgornji ravni odprta z loggio in arkadami, ki so se razprostirale po celotni dolžini fasade. Med palačo, v kateri je bilo cesarsko prebivališče, in glavno ulico v smeri vzhod-zahod (decumanus) se nahaja osrednji trg (peristil), tu pa so bila tudi posvečena mesta z mavzolejem in templji, tako kot cesarska manufaktura tekstila (gynaeceum) v severnem delu objekta. Po Dioklecijanovi smrti je palača ostala v lasti cesarske družine.
Split, rekonstrukcija Dioklecijanove palače - 
Hebrard (1912) 		  
 

 

  
Palačo so postopoma preuredili v utrjeno naselje, imenovano Spalatum, ki je dobilo vse atribute mesta po padcu Salone v 7. stoletju, ko so se v njem nastanili ubežniki. Kot del Bizantinskega cesarstva je mesto imelo spreminjajočo se, vendar kljub temu pomembno politično avtonomijo.
V zgodnjem srednjem veku je hrvaška država (pozneje Kraljevina Hrvaška) zavzemala srednji del jadranske obale, vključno z njenim zaledjem, mesta pa so ostala pod Bizantinsko upravo. Za kratek čas je Split prišel pod frankovsko, beneško in v 11. stoletju pod hrvaško oblast. V naslednjih stoletjih je Split postopoma razvil svoj hrvaški značaj. Od zgodnjega 12. stoletja je bil Split neodvisna komuna pod upravo ogrskih kraljev. Palača je postala premajhna za rastoče mesto, ki se je širilo proti zahodu in tako podvojilo svojo površino. Zahodni del mesta je bil utrjen z novim obzidjem, ob rotovžu pa je bil formiran nov javni trg. 
Beneška republika je leta 1420 prevzela mesto, ki je potem ostalo pod beneško oblastjo celih 377 let (1420–1797). Avtonomija mesta se je skrčila; največja avtoriteta v mestu je bil knez, vedno rojen v Benetkah. Kljub temu se je Split razvil v pomembno mestno pristanišče z važnimi trgovskimi potmi, ki so vodile v otomansko zaledje preko bližnjega prelaza Klis. Kultura je prav tako cvetela, saj je bil Split središče hrvaške književnosti. V tem obdobju je bilo v mestu zgrajenih mnogo lepih palač. Po kratkem obdobju vladavine Napoleona (1806–1813) je bilo na Dunajskem kongresu mesto dodeljeno Avstrijskemu cesarstvu. V tem času je bil Split deležen velikih investicij. Obnovljen je bil rimski akvadukt, zgrajen valobran, prispela je železnica, zgrajene so bile nove ulice, deli starega obzidja pa so bili odstranjeni. 
  
Po koncu prve svetovne vojne ter propadu Avstro-Ogrske je Split postal najpomembnejše pristanišče v Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je prišlo do bombardiranja nekaterih delov pristanišča in starega mesta. Po letu 1945 je mesto doživelo svoj največji gospodarski in demografski razcvet. Bilo je zgrajeno na desetine novih tovarn in drugih podjetij, število prebivalcev mesta pa se je potrojilo. V obdobju od leta 1945 do 1990 se je mesto popolnoma spremenilo, razširilo ter zavzelo celoten polotok. Danes je Split drugo največje hrvaško mesto ter gospodarsko in upravno središče osrednje Dalmacije. Njegovo gospodarstvo temelji predvsem na trgovini in turizmu, tu in tam pa se obnavljajo tudi stare proizvodnje, npr. hrane (ribištvo, oljkarstvo, vinogradništvo), papirja, cementa in kemijske industrije
 

Konzervacija območja Svetovne dediščine

Dela na Dioklecijanovi palači so bila končana leta 305 našega štetja, kot sinteza, tako oblikovno kot funkcionalno, cesarske ville ter utrjenega castruma iz obdobja pozne antike. Smatra se, da je palača ena od ključnih zgradb pozno antične arhitekture zaradi izrednega stanja ohranjenosti tako njenih originalnih delov kot celote nasploh, pa tudi zaradi celega niza arhitektonskih oblik, ki se umeščajo med klasično in srednjeveško umetnost. S transformacijo v srednjeveško mesto so stari mojstri v palači, znotraj obrambnega zidovja, zgradili veliko število stavb v različnih arhitekturnih slogih, navdih pa so dobili iz velikega antičnega modela. 
Split, Dioklecijanova palača   
 

 

  
Leta 1979 je zgodovinsko jedro Splita bilo proglašeno kot Območje svetovne dediščine zaradi svoje dobro ohranjene arhitekture iz vseh obdobij, pa tudi zaradi dejstva, da je to območje še vedno živeč organizem z vsemi urbanimi funkcijami. Poleg tega je bilo ogroženo zaradi bliskovite rasti sodobnega mesta, komercializacije pritličnih delov nepremičnin, kot tudi zaradi neugodnih sprememb v socialni strukturi prebivalstva. Praznovanje 1700. obletnice gradnje palače ob prelomu tisočletja je dalo nov zagon za prenovo najpomembnejših zgodovinskih stavb v Splitu. Od številnih načel konzervatorstva, ki so danes v uporabi, lahko poudarimo sledeče: konzervatorstvo ima prednost pred restavriranjem; poudarjanje vzdrževanja in prenove mestne infrastrukture, s tem pa zvišanje kakovosti življenja v zgodovinskem jedru; uporaba tradicionalnih tehnik in materialov.
  

Katedrala Sv. Duje (Dioklecijanov mavzolej)

Med evropskimi katedralami je splitska katedrala verjetno najstarejša. Prvotno je bila Dioklecijanov mavzolej, v njenem sklopu pa se nahajata tudi romanski zvonik ter baročni kor. V celotni palači predstavlja katedrala najbolj stratificirano, obenem pa tudi najbolj pomembno zgradbo, ki jo občudujejo zaradi njenih masivnih kamnitih zidov, edinstvene strukture opečne kupole ter dobro ohranjene antične dekoracije. Prav tako privlačna je bogata zbirka umetnin, ki je v katedrali preživela od časov transformacije mavzoleja v katedralo v 6. stoletju. Od leta 1996 tečejo prenovitvena dela na najbolj ogroženih mestih. Streha mavzoleja je bila popolnoma prenovljena. 
Split, Dioklecijanova palača, cerkev Sv. Martina     Vsako od okoli 500 rimskih strešnih opek, ki so jih našli na strehi, so shranili in popravili. Prav tako kot za dela na strehi so za prenovo fasad uporabili tradicionalne materiale in tehnike. S statiko povezani dejavniki, ki vplivajo na stanje baročnega kora, dodanega k stari zgradbi v 17. stoletju, so se slabšali zaradi slabih temeljev ter slabe kakovosti zidanja. Dela na strukturnem ojačenju so se začela z vbrizgavanjem redke malte v temeljne zidove, prav tako pa so bili vgrajeni jekleni kabli. Notranjost kora je bila popolnoma prenovljena, posebne pozornosti pa so bile deležne baročne arhitektonske značilnosti, ki so bile do tedaj povsem zanemarjene. Začelo se je lasersko čiščenje fasad, ki se nadaljuje v notranjosti in na opečni kupoli. Nova osvetlitev je omogočila kompleksno percepcijo katedrale. Prav tako je bil v notranjosti katedrale izveden še cel niz prenovitvenih del.

 

 

 

 

  

Jupitrov tempelj (Krstilnica)

V času, ko je bil Dioklecijanov mavzolej preoblikovan v mestno katedralo, so Jupitrov tempelj predelali v krstilnico. Danes krstilnica deluje v sklopu cerkve samo enkrat letno, na praznik Sv. Ivana. Po drugi strani je krstilnica ena od večjih turističnih atrakcij ter je v skladu s tem tudi ena od najbolj obiskanih točk v mestu. Njen popolnoma ohranjeni obok ter izredne strukturne značilnosti so bili vedno v središču zanimanja arheologov, umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov z vsega sveta. Zaradi pomanjkljivega vzdrževanja se je stanje zgradbe v zadnjem obdobju precej hitro slabšalo. Zlasti zahodno slemensko čelo je bilo skrb vzbujajoče: nekaj blokov z venca, težkih med tri do šest ton, se je zaradi zarjavelih klinov dvignilo ter zdrsnilo po nagibu slemenskega čela, pri tem pa so se nevarno nagnili navzven. 		  

 

Za obnovo templja so uporabili kombinacijo starih tehnik skupaj z moderno logistično podporo. Prav tako je bil narejen 3-D računalniški model, da bi se analizirale konstrukcijske lastnosti. Da bi se preprečilo nadaljnje premikanje ter pospešeno propadanje kamna in ponovno vzpostavilo ravnovesje ter prvotna porazdelitev bremena, je bilo potrebno zahodni del slemenskega čela ter del zunanjih vencev razstaviti, jih na tradicionalen način popraviti in vrniti na njihovo mesto. Železne spone so zamenjali z identičnimi iz nerjavečega jekla ter jih na tradicionalen način zalili s tekočim svincem. Fino klesane kamnite elemente na portalu in frizih fasad so lasersko očistili.
Split, Dioklecijanova palača, peristil in zvonik    

Zlata vrata

Restavratorska dela na Porti aurei, glavnih vratih v Dioklecijanovo palačo, so bila izredno zapletena predvsem zaradi resnega stanja, v katerem se je nahajala zgradba ter precejšnjega poslabšanja kamnite površine kot posledice kristalizacije agresivnih topnih soli, ki so se razvijale pod debelim slojem umazanije. Kombinacija strukturnih problemov in tistih, povezanih s čiščenjem ter konzervacijo kamna, je restavriranje Zlatih vrat zelo zakompliciralo. Vse površine so bile lasersko očiščene, kar je bil prvi primer uporabe laserja v te namene na Hrvaškem. Zidovi so bili ojačeni z vbrizgavanjem redke apnenčaste malte, razpadajoči kamen je bil zamenjan z novim, zgornja konstrukcija, ki je bila nagnjena navzven ter je tako povzročala razpoke na fasadi, pa je bila zavarovana s kovinskimi sponami.
 

Peristil

Obnova glavnega trga Dioklecijanove palače se je začela s čiščenjem kamna, potem pa se je razvila v kompleksen postopek, ki je vključeval statično ojačenje ter obnovo in konzervacijo kamna in drugih materialov. Tako je bilo možno procese propadanja, ki so že precej napredovali, bistveno upočasniti. Odstranitev sloja umazanije z laserjem je obnovila tako arhitektonsko kot dekorativno čitljivost zgradbe. Zgodovinska vrednost območja se je zvišala z odkritjem prej skritih podatkov o originalnih materialih in gradbeni zgodovini. Projekt peristila je dal številnim mladim restavratorjem praktično priložnost, da se seznanijo z najsodobnejšimi tehnikami čiščenja in restavriranja kamna.
 

 

 

  

Mestna infrastruktura in planiranje

Ob restavriranju velikih spomenikov je bilo nekaj truda vloženega tudi v izboljšanje infrastrukture ter celotne slike zgodovinskega jedra. Očiščene kamnite fasade so zelo pomemben rezultat, sprejet pa je bil tudi stalen program za odstranitev grafitov. Po nedavni odstranitvi znakov, ki so pačili pročelja starih zgradb ter kvarili celoten ambient zgodovinskega jedra, je bil vpeljan nov informacijski in predstavitveni sistem. Poleg velikega izboljšanja pri orientiranju in informiranju obiskovalcev so novi znaki spremenili način, na katerega so lokalni prebivalci zaznavali stare zgradbe, ki so bile prej za njih anonimne in neznane. Zgodovinsko jedro Splita, ki predstavlja 17 stoletij star bivalni prostor, prečka infrastruktura vseh vrst in starosti, začenši z razvejanim rimskim kanalizacijskim sistemom z obokanimi 
  
 
 
kanali, ki ga blokira debela plast organskih usedlin, poleg tega pa je samo delno raziskan in pregledan. Popravila in vzdrževanje kamnitih pločnikov se kombinirajo z obnovo kanalizacijske in druge infrastrukture. Prav tako je bil pripravljen načrt za izboljšanje dostopnosti javnih prostorov in najbolj pomembnih zgodovinskih zgradb. Z zamislijo o izboljšanju usklajevanja med stranmi, odgovornimi za dejavnosti, ki potekajo v starem mestnem jedru, je bil pripravljen osnutek Načrta za upravljanje, ki je trenutno v obravnavi. Ta načrt predlaga nov upravljalski model, s katerim bi se izpopolnilo načrtovanje in koordinacija dejavnosti, ki imajo cilj izboljšati tako življenjsko kakovost prebivalcev mesta kot gospodarstvo, obenem pa zagotoviti dolgoročno, trajnostno varstvo kulturnih vrednot mesta.