Datirana je bila v 6. stoletje, predstavlja pa enega izmed najpomembnejših spomenikov zgodnjekrščanske umetnosti v Italiji. Gradnja se je začela pod oblastjo Gotov v letu 527, za časa škofa Eklezijusa, končala pa se je za časa škofa Maksimijana, ki jo je posvetil 17. maja 548, po ponovnem zavzetju mesta s strani Bizantincev. Vzhodni vpliv ima dominantno vlogo: ni več osrednje ladje in dveh stranskih ladij, temveč imamo centralni oktagonalni tloris, nad katerim se nahaja velika kupola. Drznost gradnje ter dekorativna funkcija mozaikov se medsebojno dopolnjujeta v čudoviti zgradbi, ki je edinstvena na svetu. V baziliki oči privlačijo čudovite mozaične dekoracije apside ter izjemna predstavitev cesarskega para bizantinskega cesarstva, Justinijana in Teodore, z njunimi dvorjani. Noben drug mozaik ali literarno besedilo v celotnem imperiju Justinijana in Teodore pa en more reproducirati enotnosti in stilske popolnosti v povezavi z vzvišenostjo politične in verske misli, kot je to uspelo na nizu v apsidi in prezbiteriju Sv. Vitalija. Praznovanje njihovega cesarstva se ne omejuje samo na dva panela z Justinijanom in Teodoro. Na oboku apside se združujejo politične in verske razsežnosti. V prezbiteriju se kaže enotnost cerkve in cesarstva kot cesarstva in duhovščine, medtem ko se nad obokom apside, med simboličnima mestoma Jeruzalem in Betlehem, v središču simboličnega sonca nahaja Alfa, ki ideološko spominja na Jezusa kot ustvarjalca kozmosa ter zgodovinskega vesoljnega sveta.

Struktura in slike mavzoleja cesarice Gale Placidije nas spominjajo na življenje in smrt cesarske princese iz 5. stoletja, ki je pustila globok pečat na zgodovino cesarstva, v katerem je vladal njen oče Teodorik Veliki. Hči, sestra, žena in mati cesarjev, Gala Placidija, je vladala v zahodnorimskem cesarstvu, sredi 5. stoletja pa je dala zgraditi ta mali mavzolej. Zunanjost je pusta v nasprotju z veličastnostjo notranje dekoracije. Številne zvezde v kupoli naredijo velik vtis na domišljijo in rahločutnost obiskovalcev Ravenne. Čeprav je podoben velikim poganskim mavzolejem s centralnim tlorisom, enimi samimi vhodnimi vrati, s streho, nad katero se dviga vrh kupole in z zmerno zunanjostjo, je notranjost tega mavzoleja v celoti poslikana s krščanskimi simboli nesmrtnosti in večnega življenja. Za Galo Placidijo je bila slava krščanskega rimskega imperija izražena s križem, mavzolej pa ima obliko latinskega križa, ki je glavni simbol mozaika v središču oboka. To je nebeški križ, ki sije med zvezdami na nebu, na nebu večnega odrešenja, na nebu božjega kraljestva. Nebeški obok velikega vhoda s simboli svetlobe pa na zelo dober način ponazarja temeljno temo koncepta, ki sta si ga delila ravenski škof Petrus Crisologus in Gala Placidija v zvezi s potjo, po kateri mora iti kristjan proti večnosti.

To je najstarejši zgodnjekrščanski spomenik v Ravenni. Stavba, ki jo je dal zgraditi škof Neonij, datira v drugo polovico 4. stoletja. Notranjost je okrašena s svetlimi mozaiki, ki nosijo jasne znake helenistično-rimskega vpliva. Njena velika vrednost izvira iz niza mozaikov, obogatenih s čudovitimi štukaturami šestnajstih prerokov: štirih večjih in dvanajst manjših prerokov. Nobena druga krstilnica iz obdobja zgodnjega krščanstva se ne more primerjati s to zgradbo v Ravenni, gledano z vidika popolnosti mozaikov ter strukturne ohranjenosti. Kompozicija mozaika je razdeljena na tri različna dela: osrednji medaljon ter dva koncentrična pasova. Osrednji medaljon prikazuje kako Janez Krstnik krsti Jezusa v reki Jordan; prvi, notranji pas vsebuje portrete dvanajstih apostolov v dveh procesijah pod vodstvom Petra in Pavla; širši, zunanji pas, ki ga delijo velike rastline akanta v osem arhitektonskih delov z nišami v katerih se izmenično pojavljajo prestoli in oltarji, pa se nanaša na rajsko mesto ter na pojem etimasia, ali »na prazen prestol pripravljen za drugi prihod Jezusa«.  

Zgrajena je bila konec 5. stoletja, ko je na oblasti bil Teodorik, arijski kult pa je predstavljal uradno vero na dvoru. Krstilnica ima osmerokoten tloris ter vsebuje čudovite mozaike iz prehodnega obdobja med 5. in 6. stoletjem. Na kupoli je lep mozaik, ki prikazuje Jezusov krst v Jordanu in 12 apostolov. Glede na arijsko doktrino pa je Jezus sin božji, ki je zadržal svojo človeško naravo. Tukaj niso apostoli, ki imajo kronske simbole mučeništva in zmagoslavja, ločeni s kandelabri temveč s palmami, kar pomeni, da scena poteka v raju. Medtem ko v neonijanski krstilnici dvanajst apostolov odobrava Kristusa v osrednjem medaljonu, pa se tukaj poklanjajo velikem, z dragulji okrašenem prestolu, nad katerim se nahaja Sveti Križ ter vijolični sudarium, ki sta simbola trpljenja in fizične narave Jezusa, kar je centralno prepričanje v arijski veri.

Zgrajena je bila kot zasebna kapela škofa Petra II. v času vladavine Ostrogotov in je edina obstoječa sakralna stavba, ki spada k škofovski palači. V njej se nahaja izredno zanimiva mozaična ikonografija. Škof je naročil dvajset odličnih mozaičnih heksametrov atrija, Jezusa bojevnika s križem na rami pa je postavil nad vrata. V resnici pa lahko poveličevanje Jezusa, čigar podoba dominira v vsakem delu mozaične dekoracije, razložimo kot protiarijski element. Predstavitev Jezusa kot bojevnika, ki z nogami stopa po zveri arijske krivovernosti, predstavlja obtožbo proti takratni vladajoči politični vladi Teodorika, arijskega kralja. Portreti evangelistov, apostolov in raznih svetnikov z vzhoda, zahoda in Afrike, izražajo enotnost vere v katoliški ekumenizem zgodnjega krščanstva, pred razkoli Barbarov in Arijcev. Veličastna je dekoracija oboka v veži, kjer na zlatem nebu, med nizom lilij in majhnih vrtnic lahko občudujemo podobe več kot sto in ene ptičje vrste, od katerih lahko nekatere najdemo zlasti v naravnem okolju Ravenne.

Bazilika Sant’Apollinare Nuovo je bila zgrajena v 6. stoletju, sprva kot Teodorikova palatinska cerkev. Zgodovinsko gledano je to najbolj zanimiva cerkev v Ravenni, ker pravzaprav predstavlja 

 

spojitev Teodorikovega ostrogotskega kraljestva z Justinijanovim cesarstvom. Slava in moč gotskega kralja se zrcalita na velikih panojih Palatiuma, z mestom Ravenna in pristaniščem z mestom Classe. Teodorik je poudaril klasično kulturo Grčije in Rima, ko pa jo je postavil ob bok gotske kulture, je hotel pokazati, da je njegova kraljevska in politična moč združena z močjo Jezusa kralja. Teodorik je upravičil prestiž svoje kulture in moči s tem, ko je med okna postavil šestintrideset podob prerokov, apostolov, evangelistov s kodeksi, knjigami in zvitki. Nadškof Agnello je z odstranitvijo arijskih magistratov kasneje spremenil mozaike ter jih vključil v svojo katoliško kulturo z zmagovitimi procesijami svetnikov, svetih treh kraljev in svetnic, ki jih simbolično vodita Sv. Martin in Sv. Evfemija, ker sta bila oba proti arijstvu s stališča svojega posvečenega religioznega božjega poziva.

Ta skrivnostna stavba, katere pomen še ni v celoti pojasnjen, je bila zgrajena na pobudo gotskega kralja Teodorika leta 520 našega štetja kot njegova grobnica v bližini barbarske nekropole. Stavba ima dve nadstropji, v celoti pa je zgrajena iz istrskega kamna v skladu z najstarejšimi modeli pogrebnih spomenikov. Po velikosti je monumentalna ter na ta način tudi dobro predstavlja moč in duha ostrogotskega kralja. 

Streha je pokrita z enim samim blokom istrskega kamna premera 10 metrov, ki tehta 300 ton, kar pomeni, da je verjetno eden največjih monolitov na svetu, ki je bil uporabljen kot kupola. Na kroni iz 12 medaljonov, izrezljanih iz istega bloka kupole, so imena štirih evangelistov in osmih apostolov. Te oblike spominjajo na kraljevo krono ali pa celo na bojevniško čelado. Do velike razpoke, vidne na bloku, je verjetno prišlo med vgraditvijo kamna, ki so ga skoraj zagotovo dvignili s pomočjo poševne rampe. Legenda pa pravi, da je kupolo razpokala božanska strela, ki je zadela v notranjosti sedečega Teodorika ter ga ubila kot kazen za vse njegove zločine, kar pomeni, da se je prerokba, da bo umrl od udara strele, uresničila. Prostor je v notranjosti slabo osvetljen z majhnimi okni, od katerih je eno v obliki križa in gleda proti vzhodu. Na zgornjem nadstropju je velik porfirni sarkofag, v katerem so mogoče bili ostanki Teodorika, vendar ne za dolgo, saj so bili odstranjeni v obdobju bizantinske vladavine. Dekoracije v kraljevi grobnici so postopoma odstranili skozi stoletja.

Zgrajena je bila v prvi polovici 6. stoletja in predstavlja najbolj vzvišeno religiozno mesto ravenske cerkve, saj je bila zgrajena na zgodovinskih in dokumentiranih temeljih primitivnega pokopa Apolinara, kjer so na grobnici prvega škofa in edinega mučenika zgradili majhno baziliko –martyrion - v prvi polovici 6. stoletja.