Piran

Piran

Mesto, ki se dviga iz morske pene

Piran, Slovenija

go back
    Piran s svojim starodavnim mestnim jedrom in solinami predstavlja pomembno spomeniško območje z bogato arhitekturno dediščino in edinstveno kulturno krajino solin, ki so še danes delno v uporabi, proizvodnja pa temelji na tradicionalnem načinu pridelave. Na Inštitutu za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem pripravljamo v sodelovanju z Občino Piran in drugimi ustanovami s področja varstva dediščine strokovna izhodišča za nominacijo mesta Piran in njegovega naravnega zaledja pri UNESCU. Piranski polotok ima zelo privlačno lego - greben na severni strani ga ščiti pred burjo, strmo pobočje in zaliv na vzhodni strani pa sta omogočala dober nadzor nad edinim dostopom s kopnega. Zaradi tega je bil poseljen že v prazgodovini; kamnito bodalo iz plitvin ob rtu Madona je bilo izdelano v bakreni dobi, bronastodobne najdbe iz starega trga pa pričajo o življenju v srednji bronasti dobi. 

Piran, beneška palača  

 

  
V rimskem obdobju je bilo ob obali okrog Pirana več obmorskih vil, ki so verjetno združevale gospodarske dejavnosti večjih posestev in hkrati služile pomorskim povezavam zgornjega Jadrana. Tudi v samem Piranu je bilo odkritih več sledov poselitve iz časa, ko je bilo območje sestavni del rimskega Regio Decima. V nemirnem obdobju pozne antike se je prebivalstvo pred nevarnostmi začelo zatekati tudi v bolje varovana pribežališča ob morski obali. Takrat je ponovno prišla do veljave strateška lega piranskega polotoka, Piran pa je kmalu postal gosto naseljen.
 

Zgodovinska dejstva

Piran je prvič omenjen v 7. stoletju skupaj z drugimi istrskimi mesti v Kozmografiji Anonimnega geografa iz Ravene (Ravennatis Anonymi Cosmographia). Od takrat naj bi živelo mesto kontinuirano življenje, menjavali so se le njegovi gospodarji: med 7. stoletjem je bilo pod bizantinsko upravo, v drugi polovici 8. stoletja je prišlo skupaj z Istro pod frankovsko oblast; leta 952 je bilo kot del Furlanske marke vključeno v Nemško cesarstvo; po letu 1209 pa je imel oglejski patriarh položaj istrskega mejnega grofa in oblast.
   To obdobje relativne neodvisnosti se je zaključilo leta 1283, ko je Piran prišel pod beneško oblast. Dolgo, mirno in uspešno obdobje beneške nadoblasti se je končalo z ukinitvijo Beneške republike leta 1797. Potem sta bila Istra in Piran do leta 1918 sestavni del dežele Küstenland v sklopu avstroogrskega cesarstva, oziroma Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni je območje pripadlo kraljevini Italiji. Po drugi svetovni vojni je bilo mesto vključeno v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947–1954), zatem pa je v okviru Londonskega sporazuma pripadlo Jugoslaviji, da bi po letu 1991 postalo sestavni del Republike Slovenije. Staro romansko prebivalstvo se je v tem močno utrjenem mestu s slovanskimi priseljenci v zaledju trdno obdržalo in, podobno kot v drugih zahodnoistrskih mestih, stoletja dolgo živelo v beneški maniri z beneško govorico. Tudi ime mesta vseskozi ostaja bolj ali manj nespremenjeno: v latinščini kot Pyrrhanum, med leti 670 in 1282 pa Piranum, Piranon, Pyranum, kasneje Pirano, lokalno Piramin in slovensko Piran. Razlaga, da beseda Piranon izvira iz grške besede pyr (ogenj oziroma svetilnik), se zdi ustrezna.
Piran, minoritski samostan   
 

 

  

Mestna zgodovina

Na grebenu je bilo od prazgodovinskih časov jedro naselbine. Tu sta bila grad oglejskega gastalda in glavna mestna cerkev sv. Jurija. Mesto se je najprej razvilo na območju rta Madona, središče je bila Piazza Vecchia - trg, kjer je v času oglejskih patriarhov stala tudi prvotna mestna hiša. Takrat je nastalo tudi prvo od danes vidnih obzidij. Zgodnjesrednjeveško podobo z nizom stavbnih objektov na meji z morsko obalo in dvema vzdolžnima ulicama in osrednjim trgom je ta del mesta ohranil do danes. Pod Beneško republiko se je mesto začelo širiti onkraj edinih kopenskih vrat, imenovanih Porta campo, na območje pristanišča (današnjega Tartinijevega trga) in pobočja nad njim. Nasproti cerkvice sv. Petra (zgrajena leta 1272), je v začetku 14. stoletja zrasla nova občinska palača v notranjem pristanišču (mandrač/mandracchio), poleg nje pa je bil še cel niz pomembnih zgradb: fontico, loggia ter prve palače. Piran, kakršnega poznamo danes, je predvsem rezultat gradbenih dejavnosti pomembnejših družin, ki so svoj družbeni položaj poudarjale z gradnjo hiš in palač z bogato klesanimi okenskimi in vratnimi okvirji, ki jih lahko še danes občudujemo na nekaterih hišah. Mesto je dobilo s širitvijo proti kopnemu več obročev obzidij in je sproti vključevalo posamezne nove četrti, ki so nastale zunaj njega, kot je npr. Marciana. Prvo in drugo obzidje sta se sčasoma s širitvijo mesta skrila v stavbnem tkivu, monumentalno tretje in zadnje obzidje, postavljeno med leti 1470 in 1534 na pobočju Mogoron, pa daje mestu še danes značilno podobo. Ohranilo se je 7 mestnih vrat: Porta Muglia (13. stoletje), Porta Campo (15. stoletje), Porta Dolfin (1483), Prima Porta di Raspo, Seconda Porta di Raspo, Porta Marziana, Porta San Giorgio. V 16. stoletju je mesto svoje bogastvo kazalo z živahno gradbeno dejavnostjo. Med leti 1590 in 1637 je bila temeljito prenovljena župna cerkev sv. Jurija. Zgrajena je bila nova osmerokotna krstilnica sv. Janeza 
  
Krstnika, v kateri pa so ohranili nekatere stare elemente, denimo krstilni bazen, ki izvira še iz predhodnega romanskega objekta. Močno je bil prenovljen tudi Frančiškanski samostan s svojo krito kolonado. Razen sakralnih stavb je mesto v 16. in 17. stoletju dobilo tudi vrsto pomembnih privatnih in posvetnih objektov, na katerih se zrcalijo poznorenesančne in zgodnjebaročne stilne prvine. V tem času se je mesto širilo in razvijalo predvsem na obalnem območju ob pristanišču Magnarolla in izven območja zadnjega mestnega obzidja, kjer je nastajala nova mestna četrt Borgo. Z razglasitvijo Trsta za svobodno pristanišče leta 1719 je zavel v nekoliko oddaljenem Piranu nov gospodarski veter, ki je spodbudil gradnjo cele vrste mogočnih neoklasicističnih poslopij okrog mandrača. Mestno jedro je dobilo svojo končno podobo, ko so majhen notranji mandrač zasuli in tako je nastal prostran mestni trg z mogočno mestno hišo in kipom legendarnega violinista in skladatelja Giuseppa Tartinija, ki se je rodil v Piranu. Nov gospodarski zagon v 18. in 19. stoletju se je v Piranu še posebej odrazil z nizom novogradenj ob novem, večjem zunanjem pristanišču in naprej proti Fornačam ter v stavbarski podjetnosti. 
 

Soline

Solinarstvo, h kateremu sodita tudi pomorski transport in trgovanje s soljo, je bilo od zgodnjega srednjega veka dalje najpomembnejša gospodarska dejavnost Pirana, kar se je odražalo s pravicami in dolžnostmi pri koncesijah in dajatvah tudi v prvem mestnem statutu. Po pridružitvi istrskih mest Beneški republiki je proizvodnjo in distribucijo soli nadzoroval beneški uradnik, ki je skrbel za monopol nad trgovino s soljo. Pri tem je prednjačil Koper s svojim položajem ključnega pristanišča, a tudi Piran je s trženjem prišel v stik s širšim območjem Evrope in Bližnjim vzhodom. Trgovci so prihajali iz Kranjske, Koroške in Štajerske, s Krasa in Furlanije, iz Nizozemske in celo iz Turčije.

Piran, Tartinijev kip na Glavnem trgu 

 

  
Za izgradnjo solnih polj so bile v zaledju Pirana, na naplavnih ravnicah Strunjana, Lucije in Sečovelj, izredno ugodne geološke razmere, obstajali pa so tudi drugi ugodni pogoji za to gospodarsko dejavnost, recimo visok odstotek soli v Tržaškem zalivu ter klimatski pogoji (veliko število sončnih dni ter ugoden veter). Tradicionalno pridobivanje je konec 14. stoletja dobilo nov zagon s pomočjo uvedbe vzgoje površinske skorje iz mikroorganizmov alg, sadre in solinskega blata, imenovane petola, s čimer so omogočili pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilne bele soli. Pozimi so bila na vrsti vzdrževalna dela na kanalih in na njihovih robovih, kot tudi na skladiščnih hišah, v katerih so skladiščili solni pridelek, v času žetve soli pa so v njih prebivale solinarske družine. Redno delo na solnih poljih se začne marca, ko počistijo canalete - kanalčke okoli izparilnih bazenčkov, nakar obnovijo petolo na solnih poteh, hiše in predvsem cavedine – kristalizacijske bazene, kjer se pridobiva in žanje sol in ki so med vsemi bazeni na solinah najmanjši. Prebivalci Pirana, pa tudi solinarji iz okoliških naselij, sezono žetve soli začenjajo z množičnim odhodom na soline 23. aprila, na praznik sv. Jurija, mestnega zavetnika. 
  
Sezona se konča na god sv. Jerneja, 24. avgusta, ko se po sveti maši v zahvalo za letino vrnejo na svoje domove. Tradicionalna selitev solinarskih družin se je z modernizacijo proizvodnje pod Avstrijo sčasoma opustila; na stoletja trajajoč način življenja spominjajo na sečoveljskih solinah, na opuščenem območju, ruševine solinarskih hiš, ki dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Muzej solinarstva je ohranil in ponovno uvedel tehnološko prvinski način pridobivanja soli v beneški tradiciji, s pravimi razmerji solnih polj, originalnimi delovnimi postopki in skladiščenjem v obnovljenih solinarskih hišah. Na delu sečoveljskih solin, Leri in v Strunjanu, so v začetku 20. stoletja posodobili proizvodnjo s prerazporeditvijo bazenov, motornimi črpalkami in transportom po vzoru rudarske tehnologije, vendar proizvodnja soli še vedno poteka na temelju tradicionalnih materialov, iz solinskega blata zgrajenih cavedinov in s površinsko skorjo iz petole. Sol je pridobljena izključno s pomočjo sonca, vetra in morske vode; vrsta proizvodov, kot sta solni cvet in acqua madre (visoko koncentrirana slanica), sodi med najkakovostnejše izdelke solne proizvodnje.
Sečovlje-Fontanigge, vodna črpalka na veter     

Ekosistem

Območji solin v Strunjanu in Sečovljah sta pod posebnim varstvom v okviru krajinskih parkov, saj je to območje habitat redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem. V Strunjanu dajejo parku posebno vrednost tudi visoka peščena pobočja, v Sečovljah pa je na opuščenem delu mokrišče, ki ima izjemno krajinsko in ekološko vrednost. V solinah uspevajo slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli; mestoma lahko najdemo prave halofitne travnike, brežine solinskih kanalov ter robove bazenov in jarkov pa preraščajo različne, za posamezni habitat značilne rastline, ki nudijo dom tudi nekaj čebeljim vrstam, na primer solinski čebeli (Pseudapis bispinosa) in večim vrstam rastlinojedih stenic. V trsju živijo pajčji škržatki (Caliscelis wallengreni) ter tudi eden najmanjših sesalcev na svetu, pritlikava, belozoba etruščanska rovka (Suncus etruscus), italijanska zidna kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myotis blythi). Solinarski bazeni so življenjski prostor solinskega rakca (Artemia salina), v plitvi vodi pa živijo mnogoščetinci, raki, školjke in majhna progasta ribica, imenovana zobati krap (Cyprinodon fasciatus). V tem okolju živi skoraj tristo vrst ptičev, nekaj med njimi jih ima tu le gnezdišče; med njimi je opazna mala bela čaplja (Egretta garzetta), ki je simbol krajinskega parka Sečovlje. Piranske soline so delo človeških rok s tisočletno tradicijo. Izmed številnih solin v severnem Jadranu so se ohranile v svojem izvirnem obsegu in dejavnosti edino soline v Strunjanu in Sečovljah. Predstavljajo dober primer dediščine, vpete v sodobno življenje, in ne samo zgodovinski, gospodarski, tehnični, krajinski ter estetski spomenik.
 
Sečovlje-Fontanigge, Cavedini – soline