Talni mozaik bazilike, ki so ga razkrili ob prelomu 19. stoletja, predstavlja eno najbolj spektakularnih relikvij iz primitivnega prostora za bogoslužje, postavljen pa je bil po nalogu škofa Teodorja takoj po Odredbi o strpnosti (leta 1313). Kompleks sestoji iz dveh vzporednih dvoran (drugo je mogoče videti v kripti izkopavanj) ter dvorane, ki ju povezuje, približno eliptičnega baptisterija (ta je zaprt za javnost) ter več prostorov, ki so bili morebiti del škofove rezidence. Mozaik v Teodorjevi južni dvorani se razprostira na površini 760 kvadratnih metrov in je največji talni mozaik na področju Zahodnega rimskega cesarstva. Razdeljen je na štiri dele in ima dominanten napis, posvečen Teodorju, z njegovimi prispodobami in ne vedno lahko razumljivimi podobami pa ponuja praktično pot do večnega odrešenja.

Verjetno je bila zgrajena v začetku 9. stoletja, v 11. stoletju pa so jo predelali v sedanjo obliko. Ta kripta, ki se nahaja pod visokim oltarjem bazilike, se deli na srednjo cerkveno ladjo in dve bočni ladji s pomočjo šestih stebrov, ki podpirajo križne oboke. Tako zidovi kot strop so popolnoma prekriti z veličastnimi freskami, ki so verjetno bile poslikane proti koncu 12. stoletja.

Tako imenovana „Cripta degli scavi“ je bila odkrita v okviru arheoloških izkopavanj okoli zvonika. V arheološkem območju prevladujejo ostanki kompleksa Teodorjeve bazilike (datirana po letu 313). Tukaj so vključeni tudi severna dvorana, v kateri je del stopnic, ki vodijo v zvonik, ter srednji prostor in drugi objekti in mozaiki, tako iz bogočasnega dela kot iz škofove rezidence. Na višjem nivoju so prav tako vidni ostanki velike bazilike iz časa po Teodorju. Zgrajena je bila sredi 4. stoletja, da bi se nadomestila Teodorjeva cerkev, ob strani pa je nastala nova krstilnica.

Zunanja krstilnica izvira s konca 4. stoletja, ko je bila zgrajena južna bazilika po Teodorju. Ohranjena je samo spodnja polovica. Od zunaj je bila krstilnica kvadratna, znotraj osmerokotna, na vogalih pa je bila opremljena s polkrožnimi nišami. Današnji bazen je heksagonalen. V bazen vodijo tudi stopnice, ki služijo pri krstu s potopom, okrog njih so pozneje, morda v 9. stoletju, zgradili stebre.

Ob bokih krstilnice sta dve veliki, simetrični, pravokotni sobani, ki zaključujeta kompleks velike bazilike. Odkriti sta bili leta 1893, avstrijski arheologi, ki so ju odkrili, pa so ju poimenovali Nordhalle (severna sobana) ter Südhalle (južna sobana). Obe sobani sta bili opremljeni s talnim mozaikom, datiranim na konec 4. ali začetek 5. stoletja. Talni mozaik Südhalle (južne sobane) je dostopen za javnost šele od leta 2011, ko je bil razstavljen v za to zgrajenem muzeju, čeprav je bil odkrit pred več kot stotimi leti. Ta veliki mozaik je sestavljen iz treh delov. V dveh bočnih delih je mreža, v kateri se izmenjujejo krogi in mandljaste glorije. Vzorec v centralnem delu temelji na osmerokotnikih, ki vsebujejo podobe živali, med katerimi je tudi jagnje, povezanih z zamotanim nizom rombov in paralelogramov. Čudoviti mozaični fragment, ki prikazuje pava in se trenutno nahaja na zidu v Südhalle muzeju, je nekoč krasil apsido dolgega prehoda (ali narteks) med tem in baziliko.

 

Na arheološkem območju v coni Cossar se nahajajo ostanki vsaj dveh ali treh bivališč, ki so jih odkrili petdesetih let. Trenutno jih raziskujejo strokovnjaki Univerze v Padovi. V bližini jugovzhodnega vogala republikanskega obzidja, se arheološko območje nahaja znotraj enega od južnih blokov rimskega Ogleja, razmejenega s cesto sever-jug, ki je bila tlakovana z velikimi kamnitimi ploščami, še vedno vidnimi na tem mestu, ter paralelno cesto, ki so jo odkrili proti zahodu (trenutno ni vidna). Ostanki zidov in tal v teh hišah so iz različnih obdobij med 1. in 4. stoletjem našega štetja. V južnem sektorju pa se nahajajo številni mozaiki iz zadnjih desetletij 1. stoletja pred našim štetjem, ali iz začetka 1. stoletja našega štetja. Osrednji prostor v celoti zaseda hiša, ki jo imenujejo „domus Titus Macrus“, z začetka 1. stoletja našega štetja. 

To je eno najbolje ohranjenih rimskih pristanišč ob reki Natisone/Torre, ki je tekla okoli vzhodnega dela antičnega mesta in je bila na tem mestu široka skoraj 50 metrov. Objekti so bili izkopani v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Na desnem bregu reke se raztezajo v dolžini preko 300 metrov ter gledajo proti zadnji strani vzhodnega boka republikanskega obzidja. Rečno pristanišče je bilo zgrajeno na starejšem objektu, na začetku 1. stoletja našega štetja pa so ga popolnoma predelali in zgradili nov pristaniški kompleks, za njim pa še dolgo zgradbo, ki je bila odprta na rečni strani. Konstantin Veliki je nadaljeval z deli, čeprav je samo nekaj let pozneje zidana obala izginila pod novim mestnim obzidjem. Kanal se je zoževal, pristanišče pa so sčasoma nehali uporabljati.

Tako imenovana „Via Sacra“ (Sveta ulica) je arheološka pot, ki obuja spomine in v senci velikih cipres pelje iz rečnega pristanišča do območja bazilike. Ustvarili so jo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pri čemer so uporabljali zemljo, izkopano v pristanišču. Ta pot naj bi ustvarila povezavo med rimskimi starinami, vojaškim pokopališčem iz let 1915–18 ter kompleksom bazilike z izrednimi ostanki iz obdobja zgodnjega krščanstva.

Edini del nekropole, ki ga je trenutno mogoče obiskati v Ogleju, je sestavljen iz petih ograjenih grobnih celot vzdolž sekundarne poti, ki pelje iz mesta. Ta grobišča z različno dolžino in enako globino so bila v lasti različnih oglejskih družin (Stazius, anonimno, Julius, Trebius in Cestius). Glede na spomenike, ki so še danes vidni, in z ozirom na izkopane grobove (1940–41), je mogoče zaključiti, da so bile grobne celote v rabi od 1. stoletja našega štetja naprej. Četrto grobišče po vrsti je bilo v rabi vsaj do 4.–5. stoletja.

Nacionalni arheološki muzej v Ogleju so odprli leta 1882 v hiši, kjer se še vedno nahaja, vili Cassis-Faraone. Predmeti so razstavljeni v treh nadstropjih, v dvanajstih sobanah, nadaljujejo pa se v galeriji lapidarija (1898). Del skladišč je prav tako odprt za javnost, z novimi razstavami, kot je oddelek Via Annia (glavna cesta iz Veneta), ki je bil odprt leta 2011. Notranjost muzeja so temeljito prenovili leta 1955, razstavne prostore pa nenehno modernizirajo in osvežujejo, da bi zagotovili nove načine proučevanja antičnih ostankov.

Zgradba, v kateri se od leta 1961 nahaja oglejski Zgodnjekrščanski muzej, predstavlja zadnjo strukturno spremembo, izvedeno v petnajstih stoletjih na krščanskem bogoslužnem mestu, zgrajenem proti koncu 4. stoletja izven mestnega obzidja. Obiskovalci si lahko ogledajo ta cerkveni objekt in njegove mozaike skupaj z razstavo krščanskih nagrobnih napisov iz različnih delov Ogleja. V muzej nas pripelje čudovit kratek sprehod iz preteklosti v sedanjost, vzdolž „Vie Sacre“, ki je bila zgrajena leta 1934 z zemljo iz pristaniških izkopavanj; pot sledi teku reke Natisone/Torre.

Za apsido bazilike, omejeno s srednjeveškim mestnim obzidjem, se nahaja pokopališče vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Urejeno je bilo v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, na njem pa je pokopanih na stotine italijanskih vojakov, ki so padli na kraški fronti. Obkrožena z lovorjem in cipresami, vzdolž mejnega zidu pokopališča, se nahaja grobnica desetih neznanih vojakov, ki so bili tukaj pokopani 4. novembra leta 1921. Truplo enajstega vojaka, ki ga je izbrala gospa Maria Bergamas v imenu vseh italijanskih mater, ki so izgubile sinove med prvo svetovno vojno, so z vlakom prepeljali iz Ogleja v Rim, kjer so ga isti dan pokopali pri spomeniku Vittoriano. Maria Bergamas (1867–1952) je pokopana ob spomeniku desetim neznanim vojakom.