Krf

Krf

Izvirnost in popolnost grškega mesta

Krf, Grčija

go back
    Staro mesto Krf na otoku Krfu ob zahodni obali Albanije in Grčije ima strateško lego pri vhodu v Jadransko morje, njegove korenine pa segajo v 8. stoletje pred našim štetjem. Tri mestne utrdbe, ki so jih zasnovali priznani beneških inženirji, so štiri stoletja branile pomorske trgovske interese Beneške republike pred Otomanskim cesarstvom.
Krf, center mesta   

 

 

  
Utrdbe so bile večkrat popravljene in deloma obnovljene, nazadnje pod britansko upravo v 19. stoletju. Predvsem neoklasicistični stanovanjski fond starega mestnega jedra je deloma iz beneškega obdobja, deloma pa iz poznejših časov, zlasti iz 19. stoletja. Kot utrjeno sredozemsko pristanišče je krfski mestni in pristaniški kompleks znan po svoji popolnosti in izvirnosti. Tretjino območja starega mestnega jedra zavzema Spianada (Esplanada), ki leži med staro trdnjavo in pozidanim območjem, leta 1628 pa je bila razširjena na sedanjo velikost, ko so zaradi obrambnih razlogov porušili večje število hiš. Spianada, največji odprti prostor v mestu, je okrašena z drevesi in okrasnimi vrtovi iz 19. stoletja, kot taka pa je tesno povezana z mestno zgodovino. Morje in drevesa, gozdovi, oljčni nasadi in druga vegetacija mesta so pomembni elementi naravnega okolja.
  
Nekatere privlačnosti varovalnega pasu so tesno povezane z zgodovino mesta, naprimer stara pokopališča, hriba Sotiros in Avrami ter parka Garitsa in Anemomylos. Ta edinstvena kulturna celota velike estetske vrednosti je bila vpisana na Seznam svetovne dediščine 31. julija 2007, grško Ministrstvo za kulturo pa je razglasilo, da je to “zgodovinski spomenik, ki ga je treba ohraniti”. Kompleks utrdb in starega mestnega jedra Krfa se nahaja na strateški lokaciji ob vhodu v Jadransko morje. Zgodovinsko gledano segajo njegove korenine v 8. stoletje pred našim štetjem in do bizantinskega obdobja. Zategadelj je bil predmet različnih vplivov in prostor, kjer so se mešali razni narodi. Od 15. stoletja je bil Krf pod beneško oblastjo približno štiri stoletja, nato je oblast v mestu dobila Francija, sledila ji je Velika Britanija, nazadnje pa Grčija.
Krf, Trg herojev borbe za Ciper   

 

 

   Ob različnih priložnostih je Krf moral braniti beneško pomorsko cesarstvo pred otomansko vojsko. Krf je odličen primer utrdbene tehnike, ki jo je zasnoval arhitekt Michele Sanmicheli, svojo vrednost pa je ta tehnika pokazala pri praktičnem vojskovanju. Krf ima posebno identiteto, ki se zrcali na modelu njegovega utrdbenega sistema in v njegovi neoklasicistični stavbni dediščini. Kot tak se lahko postavi ob bok drugim večjim sredozemskim utrjenim pristaniškim mestom. Vpis na Seznam svetovne kulturne dediščine je bil v skladu s kriterijem (iv): mestni in pristaniški kompleks Krfa, kjer prevladujejo utrdbe iz beneškega obdobja, predstavlja primer arhitekture izjemne univerzalne  
vrednosti, tako glede izvirnosti kot popolnosti. Obdržana je bila splošna oblika utrdb z ostanki iz obdobja beneške okupacije, vključno s Staro Citadelo in Novo Utrdbo, predvsem pa so vidni posegi iz časov britanske okupacije. Sedanja oblika tega kompleksa je rezultat del, ki so bila izvedena v 19. in 20. stoletju. Izvirnost in popolnost urbanega tkiva sta predvsem neoklasicističnega kova. Za varovanje dediščine je odgovornih več ustanov kot tudi ustrezni odloki. Med njimi so grško Ministrstvo za kulturo (ministrska odločba iz leta 1980), Ministrstvo za okolje, prostorsko načrtovanje in javna dela (predsedniški odlok iz leta 1980) ter Občina Krf (predsedniški odlok iz leta 1981).

Krf, palača Sv. Mihaela in Sv. Jurija

 

  

Starodavni Grki, Rimljani in Bizantinci

Na Krf, prvi izmed Jonskih otokov ob vhodu v Jadransko morje, se je najprej naselila skupina Eretrijcev (775–750 pred našim štetjem). Leta 734 pred našim štetjem so Korinčani južno od današnjega Starega Mesta ustanovili kolonijo, imenovano Kerkyra. Mesto je postalo pomembna pomorska točka in trgovska postojanka na poti v Sicilijo, v Iliriji in Epiru pa je ustanovilo nove kolonije. Obala Epira in Krf sam sta prišla pod oblast rimske republike (229 pred našim štetjem) ter sta bila odskočna deska za širitev Rima proti vzhodu. V času vladavine Kaligule sta dva učenca Apostola Pavla, Sv. Jason, škof Ikonija, in Sosipater, škof Tarsusa, na otoku uvedla krščanstvo. Krf je padel pod Vzhodno cesarstvo v času delitve leta 336 in tako se je začelo dolgo obdobje neurejenih razmer, med katerimi so ga napadli in oropali Goti (l. 551). Prebivalstvo je postopoma zapustilo staro mesto in se preselilo na polotok, nad katerim se dvigata dva vrhova (korifi), kjer danes stoji starodavna citadela. Benečani, ki so začeli igrati pomembnejšo vlogo na južnem Jadranu, so prišli na pomoč propadajočem Bizancu, s tem pa so na prikladen način zaščitili lastno trgovino s Carigradom pred normanskim knezom Robertom Guiscardom. Krf so zavzeli Normani leta 1081, pod okrilje Bizantinskega cesarstva pa se je vrnil leta 1084. Po četrti križarski vojni in opustošenju Carigrada s strani križarjev leta 1204 je Bizantinsko cesarstvo razpadlo, v zameno za njihovo vojaško podporo pa so Benečani dobili vsa mornariška oporišča, potrebna za nadzor nad Egejskim in Jonskim morjem, vključno s Krfom, ki so ga na kratko zasedali med leti 1204 in 1214.
 

Srednjeveški vladarji: Normani, Anžuvinci, Benečani

Naslednjega pol stoletja je otok padel pod oblast epirskih despotov (1214–1267), nato pa so na njem vladali Anžuvinci iz Neaplja (1267–1368), ki so ga uporabili za dosego svojih ciljev, tako proti Bizantinskemu cesarstvu kot Beneški republiki. Malo srednjeveško mesto je tako raslo med dvema utrjenima vrhovoma, bizantinskim Castel da Mare in anžuvinskim Castel di Terra, v zavetju obrambnega zidu, utrjenega s stolpi. Pisani viri iz prve polovice 13. stoletja govorijo o ločitvi upravne in verske oblasti med prebivalci citadele in tistimi iz obrobnih delov mesta, kjer je zdaj Spianada. Da bi uveljavila svojo pomorsko in gospodarsko moč na južnem Jadranu, je Beneška republika izkoristila notranji razdor v Neapeljskem kraljestvu, da bi prevzela nadzor nad Krfom (1386–1797).
  
Dela na opredelitvi, izboljšanju in širitvi srednjeveškega utrjenega perimetra odražajo ekonomsko in strateško vlogo, ki jo je igral Krf v štirih stoletjih beneške okupacije. V začetku 15. stoletja so bile aktivnosti osredotočene na srednjeveško mesto, z razvojem pristaniških objektov (doki, pristani in arzenali), nadaljevale pa so se s prenovo obrambnih utrdb. Na začetku naslednjega stoletja je bil izkopan kanal, ki je odrezal srednjeveško mesto od njegovih predmestij.Po obleganju mesta s strani Turkov leta 1537 ter požigu predmestij se je začel nov program del, da bi se citadela še dodatno izolirala, njene obrambne sposobnosti pa okrepile. Zemeljski pas (danes imenovan Spianada), ustvarjen leta 1516, se je povečal z rušenjem hiš, ki so stale nasproti zidov citadele, dva nova branika sta bila postavljena na nabrežju kanala, višino obzidja so znižali, na mesto dveh utrdb pa so postavili nove objekte. Dela, ki so temeljila na načrtih Michele Sanmichelija (1487–1559), so bila končana leta 1558, s čimer je bila mestna obramba modernizirana v skladu s hitrim napredkom topništva v zadnjih desetletjih. Še eno obleganje s strani Turkov leta 1571 je pripeljalo Benečane do tega, da so se odločili za velik projekt, ki je zajemal srednjeveško mesto, njegova predmestja, pristanišče ter vse vojaške zgradbe (1576–1588). Ferrante Vitelli, arhitekt savojskega vojvode, je postavil utrdbo (Nova utrdba) na nizkem griču Sv. Marka, zahodno od starega mesta, da bi tako imel pod nadzorom okoliško ozemlje in morje, kot tudi 24 predmestij, obdanih z jarkom in obzidjem z braniki ter štirimi vrati. Zgrajenih je bilo več stavb, tako vojaških kot civilnih, pristanišče Mandraki iz 15. stoletja pa je bilo prenovljeno in razširjeno. Obenem so srednjeveško mesto prilagodili, da služi bolj specifičnim vojaškim namenom (katedralo so v 17. stoletju premestili v novo mesto); s tem je postalo Stara Citadela. Med letoma 1669 in 1682 so okrepili obrambni sistem na zahodu z dodatnim zidom, delom vojaškega inženirja Filippa Vernade. Leta 1714 so Turki poskušali ponovno zavzeti Moreo (Peloponez), toda odpor Benečanov se je povečal, ko so se turške sile napotile proti Krfu. Podpora krščanskih pomorskih flot in avstrijska zmaga na Madžarskem leta 1716 sta pomagali rešiti mesto.
 
Krf, palača Kapodistrias   
 

 

  

Moderni Krf: Francozi, Britanci, Kraljevina Grška

Sporazum iz Campo Formija (1797) je zaznamoval konec Beneške republike, s tem pa je Krf prišel pod francosko oblast (1797–1799), dokler se Francija ni umaknila pred rusko-turškim zavezništvom, ki je utemeljilo Državo Jonskih otokov, katere glavno mesto je postal Krf (1799–1807). S preoblikovanjem teritorialnih meja v Evropi po padcu Napoleona je Krf po ponovni kratki vladavini Francozov (1807–1814) postal britanski protektorat za naslednjih petdeset let (1814–1864). Kot glavno mesto Združenih držav Jonskih otokov je Krf izgubil svoj strateški pomen. Pod vodstvom britanskega visokega komisarja Sira Thomasa Maitlanda (1816–1824) se je razvojna dejavnost osredotočila na Spianado; njegov naslednik, Sir Frederic Adam (1824–1832), je začel z javnimi deli (gradnja vodovoda, prestrukturiranje Stare Citadele in dodajanje novih vojaških 
   objektov na račun beneških stavb, obnova in gradnja mestnih stanovanj) in reorganizacijo izobraževalnega sistema (nova Jonska akademija je bila odprta leta 1824), kar je prispevalo k rasti intelektualnih interesov, ki so jih spodbudili Francozi med svojo okupacijo Krfa. Obenem so Britanci začeli z rušenjem zunanjih utrdb na zahodnem robu mesta in načrtovanjem stanovanjskih območij zunaj obrambnega obzidja. Leta 1864 je bil otok pripojen Kraljevini Grčiji. Iz utrdb so odstranili orožje, na nekaterih mestih pa so zrušili obzidje ter obrambne objekte. Otok je postal priljubljen počitniški cilj evropske aristokracije. Staro mestno jedro je bilo hudo poškodovano v bombnem napadu leta 1943. K velikemu številu človeških žrtev moramo prišteti še ogromno gmotno škodo, ki je nastala z uničenjem velikega števila hiš in javnih zgradb (jonski parlament, gledališče in knjižnica), štirinajstih cerkva in številnih stavb v Stari Citadeli.
Krf, Stara trdnjava