Ferrara

Ferrara

Renesansa Na Padski Delti

Ferrara, Italija

go back
   
Ferrara, ki je bila pomemben rečni trgovski center že v srednjem veku, je dosegla vrhunec svojega sijaja v renesansi, v času vladavine družine Este. Na to zlato dobo se nanaša vpis mesta na UNESCOV Seznam svetovne kulturne dediščine, ki je potekal v dveh stopnjah, najprej leta 1995 in nato še leta 1999. Leta 1995, na 19. Zasedanju odbora za svetovno dediščino v Berlinu, je bilo mesto Ferrara dodano na seznam v skladu s kriteriji (ii), (iv) in (vi), saj predstavlja „območje izjemne univerzalne vrednosti, kot izjemno dobro načrtovano renesančno mesto, ki je ohranilo praktično nedotaknjeno urbano strukturo. Razvoj urbanizma, kot je potekal v Ferrari, je imel velik vpliv na razvoj mestnega planiranja tekom nadaljnjih stoletij“. Vpis se je nanašal na središče mesta, obdano z veličastnim obzidjem, skupaj z njegovimi ohranjenimi notranjimi zelenjavnimi vrtovi in nasadi.

Ferrara, mestna hiša   
Med 23. zasedanjem v Marakešu, 2. decembra 1999, je Odbor za svetovno kulturno dediščino razširil svoje priznanje v skladu s kriteriji (iii) in (v) ter navedel, da vojvodske rezidence družine Este na izjemen način ponazarjajo vpliv renesančne kulture na naravno krajino; delta reke Pad je pomembna, načrtovana kulturna krajina, ki je v veliki meri obdržala svojo prvotno obliko. V skladu z zahtevo italijanske države je odbor sklenil spremeniti naslov, pod katerim je območje bilo vpisano v seznam, na „Ferrara, mesto renesanse in njegova padska delta“, kar pomeni, da je po novem to območje precej večje, obenem pa je bila poudarjena kontinuiteta, ki veže mesto na to področje. Utemeljitve za oba vpisa evidentirajo, kako so se renesančni ideali, ki so prevladovali na dvoru Este, konkretizirali tako na področju urbane in arhitektonske zasnove, kot tudi krajinskega načrtovanja, kar se odraža v popolni interakciji med kulturo in naravo. Vpis tega območja na Seznam svetovne dediščine predpostavlja, da se uporaba  
  
smernic in pravil za ohranjanje in promocijo ne nanaša le na en sam spomenik, temveč na celotni ambientalni kompleks znotraj njegovih naravnih in kulturnih mejnikov.To območje je kulturna krajina, ki zajema zgodovinski center Ferrare in veliko območje okoli starodavne delte reke Pad. Meja ni neprekinjena črta ter obkroža prostore, ki so najbolj reprezentativni za celotno področje, ki je bilo deležno velikih sprememb v obdobju renesanse. V tem obdobju je vladajoča družina Este vzpodbudila urbani, arhitekturni in umetniški razvoj tako mesta kot okoliške krajine s tem, da so začeli izsuševati ogromna močvirna področja, potem pa so uvedli „castalderie“ ter zgradili celo mrežo gosposkih rezidenc, znanih kot „Delizie Estensi“. UNESCO območje se v Ferrari širi do obrambnega obzidja, ki obdaja mesto. S časom se je ta obrambni obroč postopno širil, da bi lahko zajel novonastala urbana področja.

 

Ferrara: Židovska četrt, ulica Mazzini    

Mesto

Središče mesta še vedno ohranja dobro ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo. Znotraj labirinta vijugastih ulic srednjeveškega območja je še vedno mogoče najti sledove starodavne struge reke Pad. Primere, tipične za arhitekturo iz tistih časov, še vedno lahko najdemo v podobi dobro ohranjenih „case a cassero“, ki so lahko prepoznavne zaradi svoje ozke in podolgovate oblike. Severno od srednjeveškega mesta se nahajajo pomembni spomeniki, kot je Grad Estense, simbol vladavine družine Este v mestu, ter Katedrala, izjemen objekt, v katerem se združujeta romanski in gotski stil. Med številnimi izrednimi spomeniki, ki se nahajajo znotraj mestnega obzidja, je tudi nekaj takih, ki izstopajo: Palazzo dei Diamanti, ki se nahaja v Corso Ercole I d’Este, je edini te vrste v Evropi, predstavlja pa glavno os urbane širitve, ki jo je leta 1492 ukazal vojvoda Ercole I, izvedel pa arhitekt Biagio Rossetti; Palazzo Schifanoia z nizom fresk v „Dvorani mesecev“ pa še vedno predstavlja enega največjih dosežkov renesančnega slikarstva v Ferrari in obenem priča kako je dvor družine Este pritegnil celo vrsto umetnikov, pesnikov in filozofov, zlasti novih renesančnih humanistov. Znotraj meja mestnega obzidja je prav tako mogoče doživeti naravo, kar ne velja samo za zanimivi Botanični vrt; mesto ima številne parke, vrtove in starodavne sadovnjake, ki so včasih dobro skriti v dvoriščih renesančnih palač. Ta starodavna drevesa predstavljajo simbol in živ dokaz za neminljivo preteklost. Zasnova mesta izhaja iz sprememb, ki so jih izvedli v srednjeveških časih in kasneje, še zlasti, kar zadeva renesančno širitev mesta, ki jo je planiral Biagio Rossetti. Njegov načrt je vseboval sistem perspektivnih osi, ki dajejo mestu edinstven pečat, dandanes pa so še vedno odlično ohranjene in so lahko razumljive za obiskovalce. V skladu z urbanističnim načrtom je omrežje ulic in zidov tesno povezano s palačami, cerkvami in vrtovi, kot del skupnega projekta, ki je dal prednost poudarjanju lepote posameznih stavb in usklajeni razporeditvi urbanih perspektiv. Razvoj urbanizma, kot je potekal v Ferrari, je imel velik vpliv na razvoj mestnega planiranja tekom naslednjih stoletij.
 
   

Pokrajina

Središče Ferrare, zgodovinsko in umetniško jedro okoliškega območja, se nahaja v osrčju načrtovane kulturne krajine – zelenice, ki sega od mestnih meja in teče vzdolž reke Pad do Jadranskega morja. Onstran odlično ohranjenega mestnega obzidja, v podeželskem območju zunaj mestnih meja, je kulturna krajina v naravnem okolju resnično zadržala znamenja, ki jih je človek skozi stoletja pustil s svojim neprekinjenim oblikovnim delovanjem. Cilj opredelitve tega okolja kot „Kulturne krajine“ je prikazati način, s katerim so renesančni ideali, ki jih je v ospredje postavila vladajoča družina Este, bili realizirani v praksi, tako glede urbanega/arhitekturnega razvoja kot pokrajine same, poudarjajoč nenehno prepletenost med kulturo in naravo. Nujnost uporabe velikih mokrišč zunaj mestnih meja za kmetijske namene je pripeljala do nenehnih, stoletja dolgih del na izsuševanju, ki so prilagodila, oblikovala in zgradila okoliško pokrajino. Od notranjosti do obale, kjer nižina pride v stik z morjem, je pokrajina posuta z monumentalnimi stavbami, cerkvami, utrdbami in gradovi, pa tudi s parki in naravnimi rezervati.  Tipologija teh arhitektonskih objektov se zelo razlikuje, vendar so vsi povezani s posebno odvisnostjo krajine, na katero vpliva spreminjajoče se, problematično ravnovesje med kopnim in vodo - amfibijsko ozemlje,
  
 
označeno z gosto tkano mrežo plovnih poti, oblikovano s skupnim delovanjem narave in človeka, v katerem so se razvili poljedelski predeli, naselja ter kulturni centri. Kot sijajni znaki tega nadzora nad ozemljem danes ostajajo „delizie“, veličastne rezidence in središča, okoli katerih sta se vrteli tako zabava kot kultura. Izraz „delizia“ (naslada) označuje različne pojave veličastnih zgradb, za katere je značilno stalno prepletanje narave in umetnosti; literarna tradicija poznega 16. stoletja jih združuje predvsem s kraji, ki so služili za preživljanje prostega časa in za zabavo. Tako so „naslade“ družine Este v obliki več kot 30 vil, lovskih hiš in poletnih rezidenc, ki se nahajajo na ozemlju Ferrare in Roviga, družina Este pa jih je zgradila v obdobju od poznega 14. stoletja do sredine 16. stoletja. To so predvsem primestne ali podeželske rezidence, ki so imele gospodarske, politične, strateške in reprezentativne funkcije in so bile vedno pripravljene na sprejem potujočega dvora. Nekatere »naslade« še vedno obstajajo in so bile tudi restavrirane, med njimi jih je pet, ki nam nudijo dejansko najboljšo sliko kot primeri. Delizia di Schifanoia je bila zgrajena prva in to ob koncu 14. stoletja. Prvotno se je nahajala na obrobju mesta, okrašena pa je bila z izjemno serijo fresk, ki so jih poslikali mojstri iz lokalne slikarske šole, tako imenovane „Officina ferrarese“ (Ferarska delavnica). 
Verginese “Delizia”   

 

 

   Delizia del Belriguardo v Voghieri posnema vzorec antičnih rimskih vil, bila je zgrajena na odprtem podeželju v obdobju med 1436–1440, k njeni gradnji pa so svoje prispevali številni najpomembnejši arhitekti in umetniki tega stoletja (med drugimi: Pietrobono Brasavola, Pietro Dagli Ordini, Biagio Rossetti, Cosmè Tura in Ercole de’ Roberti). Grad Mesola je bil postavljen ob praznovanju izsušitve območja Polesine di Ferrara. Grad, obkrožen z gostim gozdom, so pogosto obiskovali knezi med svojimi lovskimi in ribiškimi odpravami. Delizia del Verginese, ki se nahaja v Portomaggiore, ima štiri stolpe s strelnimi linami ter vogale, izdelane iz klesancev. Delizia di Benvignante v Argenti ima obokano vežo in stolp, opremljen s strelnimi linami.  
Kulturna krajina sega od mest umetnosti, kot sta Ferrara in Comacchio, katerih starodavna mestna središča so se v veliki meri ohranila do današnjih dni, do bolj mističnih krajev, kot sta župnijska cerkev San Giorgio v Argenti in obližnja opatija Pomposa. Ta krajina prav tako obsega tipične objekte, kot so „casoni di valle“ (koče, ki se nahajajo v močvirju delte reke Pad, ki se uporabljajo za začasno shranjevanje opreme in ulova v času ribolova), stražne stolpe na jadranski obali in objekte, ki so se uporabljali pri melioraciji. Poleg tega so tu še utrdbe, najpomembnejša je Rocca Possente di Stellata, vile in gradovi, ki so pogosto obdani s starodavnimi vasmi, tako kot vrtovi in obzidja Ferrare ter mreža estenskih „delicij“, razpršenih po celotnem področju.

Abate Tower, aerial view –Torre Abate, veduta aerea    
Priznanje UNESCA poudarja prav ta vidik kulturne krajine in opozarja na nov način razumevanja kulturnih dobrin, na katere ne smemo gledati le kot na posamezne spomenike, ampak, če je le mogoče, kot na del večje in skladne zveze. To je razlog, zakaj niso bili „delicija“ iz Verginese, Pomposa, Grad Mesola ali Belriguardo, samostojno uvrščeni na Seznam svetovne kulturne dediščine, temveč je bilo uvrščeno ozemlje, na katerem se nahajajo. To ozemlje je treba razumeti kot kulturno celoto, v kateri so spomeniki in naravne značilnosti medsebojno povezani.