Mostar je rezultat vzajemnega delovanja naravnih pojavov in ​​človeške ustvarjalnosti v daljšem časovnem obdobju. Univerzalne lastnosti kulturne krajine jugovzhodne Evrope predstavljajo fenomen, ki je skupna last vsega človeštva. Kulturna in zgodovinska vrednost Mostarja je sestavljena iz mestne aglomeracije, ki je nastala v 16. stoletju okrog starega mostu, v času, ko je bilo Otomansko cesarstvo na vrhuncu. Zgodovinsko mesto Mostar, ki povezuje oba bregova globoke 

Stolac se nahaja na območju, imenovanem Hercegovina Humina, na turistični poti skozi Hercegovino, ki povezuje gorato zaledje v Bosni z obalnimi območji v Bosni in Hercegovini, Dubrovnikom in Črno goro.

Zgodovinsko jedro Stolca, ki v majhnem prostoru vsebuje edinstvene kulturno-umetniške in estetske vrednosti, je primer kompleksne kulturno-zgodovinske in naravne ambientalne celote. To je primer organske povezave človeške in naravne arhitekture, kar tudi kaže, da je lepota celotne lokacije bila odločilna pri načrtovanju in gradnji – pogosto pa je bilo to načelo prisotno pri razvoju srednjeveških mest. Arhitektonska celota Stolca je sestavljena iz devetih zgodovinskih plasti: prazgodovine, ilirsko-rimskega obdobja, zgodnjega, visokega in poznega srednjega veka, otomanskega in avstro-ogrskega obdobja ter obdobja Kraljevine Jugoslavije in nove Jugoslavije. Najbolj vidni materialni dokazi urbane krajine razkrivajo celo množico različnih vplivov na arhitekturo mesta, na srečanje nasprotij in podobnosti, zakonov in paradoksov, načrtovanja in spontane arhitekture, ki pa mu vsi skupaj dajejo kompleksno podobo izjemne in univerzalne vrednosti. Zgodovinsko središče Stolca je odprto in ga je enostavno razumeti že na prvi pogled, ker ponuja nenavadno priložnost in kulturni privilegij, da opazujemo vplive nič manj kot štirih cesarstev (rimsko, bizantinsko, otomansko in avstro-ogrsko), treh kraljestev (Bosna, Madžarska in Jugoslavija) in treh velikih monoteističnih religij, krščanstva (pravoslavno krščanstvo in katolicizem), islama in judovstva, ki so podlaga za najbolj raznolike arhitekturne stile in običaje znotraj kulturnih krogov. Imenujemo jih sredozemski, srednjeevropski, zahodnoevropski, bizantinski, balkanski in otomanski. Vendar pa je zgodovinsko jedro Stolca kljub vsej tej raznolikosti skladen in harmoničen kulturno-zgodovinski spomenik z individualnimi lastnostmi, ki so se združile v celoto.

Blagaj je eno izmed najbolj dragocenih mestno-podeželskih področij v Bosni in Hercegovini. Tvori prostorsko in topografsko samostojno celoto, ki se razlikuje od drugih podobnih področij v svojem zelo razvejanem, ločenem načrtu mesta, ki je organsko povezan zgolj s položajem “čaršije” kot osrednjega funkcionalnega elementa ter s prisotnostjo trdnjave Stjepan grad, v katero sta nekoč vodili dve manjši in ena večja cesta. Urbano strukturo in organizacijo Blagaja je mogoče slediti od srednjeveških obrobij trdnjave, ki so jih med turškim obdobjem preoblikovali v “kasabo” (mesto), nato pa v upravni center. Avstro-ogrsko obdobje ni prineslo nobenih sprememb v mestnem razvoju Blagaja. Obdobje med obema vojnama je bilo v znamenju stagnacije razvoja mesta vse do leta 1961, ko se je nenadoma povečalo število prebivalcev, začela pa se je tudi nenačrtovana gradnja stanovanjskih območij. Analiza arhitekturne dediščine Blagaja in starih mestnih četrti („mahal“) kaže, da stavbe velike monumentalne in urbane vrednosti zasedajo relativno majhno površino ob reki Buna: od mosta Leho do izvira Bune, ter od Bunske in Harmana mahale do džamije ali cesarske mahale (ob bunskem potoku). Le-te predstavljajo meje zgodovinskega središča Blagaja, z najstarejšimi mahalami, čaršijo in obrtniškimi ter trgovskimi območji. Druge mahale (razen Do in Podgrađe) so bile veliko bolj na redko poseljene, njihova imena pa pogosto izvirajo samo iz toponimov starejših stanovanjskih četrti. V načrtu mesta Blagaja je mogoče opaziti tako vzhodnjaške kot sredozemske značilnosti, medtem ko je naselje samo rezultat vpliva več različnih dejavnikov: naravne konfiguracije terena ter družbeno-ekonomskih odnosov.

Način njihove gradnje je bil popolnoma podrejen funkciji, kot taki pa nimajo nobenih odvečnih elementov, bodisi gledano v celoti ali do najmanjših podrobnosti, so brez vsakršnih okrasov. Prav tako ima večina eno samo nadstropje, zgrajeni so bili preko reke, skoraj vsi pa imajo dvokapno streho. Gledano z nižje ležeče točke ob reki dajejo videz dvonadstropne stavbe, ker se zgornje nadstropje nahaja na obokih pritličja, pod katerimi je mlinsko kolo. V notranjosti mlinov je en sam prostor, kjer se nahaja mlinsko kolo. Dolžina stavbe je odvisna od števila koles, z drugimi besedami, od števila obokov, na katerih stoji mlin čez reko. Mlini na rekah Radobolja, Trebižat, Bregava in Buna so večji od tistih drugod po Bosni in Hercegovini, s šestimi do enajstimi mlinskimi kolesi. Razdalja med kolesi je enaka, to pa je ritem, ki se na zunaj odraža v razporeditvi obokov. Z eno samo izjemo imajo vsi mlini horizontalna kolesa. Nekateri mlini, zgrajeni na prehodu iz 19. v 20. stoletje, imajo še eno nadstropje, kjer so bili bivalni prostori ali prostor za začasno nastanitev (mlini te vrste so na reki Trebižat v mestu Ljubuški). Mline so vedno gradili iz kamna, klesance pa so uporabljali za vogale, okenske in vratne podboje ter oboke. Vedno so bili opremljeni z dvokapno streho (en sam mlin na reki Trebižat ima čopasto streho). Preproste strehe z lesenim ogrodjem in kamnito kritino so na mnogih mlinih zamenjali z opečno kritino. Izredno majhno število mlinov, zgrajenih v 20. stoletju, ima ravno streho. Eden ali dva pa sta bila prav tako opremljena z novo tehnologijo, tako da sta postala vodna/parna mlina (tak primer je mogoče najti v Mostarju). Po prvi svetovni vojni je število mlinov v Bosni in Hercegovini močno upadlo kot direktna posledica izgube njihovega