Kotorska regija

Kotorska regija

Narava, kultura in zgodovina

Kotorska regija, Črna gora

go back
    Naravna, kulturna in zgodovinska regija Kotor je del impresivnega zaliva Boka Kotorska, edinstvenega naravnega pristanišča na vzhodni obali Jadrana, v Črni gori. Zaradi svoje izjemne in univerzalne vrednosti je bilo območje uvrščeno na UNESCOV Seznam svetovne dediščine leta 1979. Leta 2011 pa je bil varovalni pas definiran tako, da zajema celoten zaliv. „Naravna in kulturno-zgodovinska regija Kotor“ je harmonična kombinacija različnih naravnih pojavov in človeške dediščine. Poleg zalivov Kotor in Risan, ki so del zaščitenega območja, zaliv Boka Kotorska prav tako vključuje zaliva Tivat in Herceg Novi. S svojimi raznolikimi in edinstvenimi naravnimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi in kulturnimi značilnostmi predstavlja zaliv Boka Kotorska kulturno krajino izjemne univerzalne vrednosti.
Kotor s hribom Sv. Ivana    

Naravne značilnost Boke Kotorske

Boka je geološko rečna dolina, potopljena zaradi tektonskih aktivnosti. Njene morfološke značilnosti, še posebej izrazita vertikalna škrbavost, pa delajo ta zaliv edinstven v Sredozemlju. Boka se zajeda 29 kilometrov v notranjost. Obdana je s strmimi apnenčastimi gorami Dinarskih Alp, najvišja vrhova pa sta Orjen (1895 metrov) in Lovćen (1749 metrov), eden od petih nacionalnih parkov v Črni gori. Maksimalna globina zaliva znaša 52 metrov. Celotna regija skupaj z zaledjem predstavlja tipično kraško pokrajino s svojo značilno morfologijo in hidrologijo. Okoliške gore so pretežno apnenčaste, s številnimi kraškimi oblikami kot so jame, vrtače, votline, itd.; obalni del pa je sestavljen iz fliša in sedimentne kamnine. Kraški karakter pokrajine pa je prav tako vplival na njeno hidrologijo. Številni kraški izviri se pojavljajo na morski gladini (Škurda, Gurdić, Ljuta), tako kot skriti izviri iznad morske gladine (Sopot, 33 metrov) in luknje z izviri na morskem dnu. Del zaledja Kotorja (Crkvice, 1097 metrov) prejme največ padavin v Evropi (5155 mm). Vendar pa zaradi kraške izbočenosti zemeljske skorje večina te vode ponikne pod zemljo ter se tako ustvarijo podzemni vodotoki, ki se potem pojavljajo na morski gladini ali izpod nje, pri tem pa manjšajo slanost morske vode ter povečujejo suhost zemlje.
Zaradi svoje izrazite navpične škrbavosti ima to območje zelo raznoliko podnebje, ki sega od sredozemskega do podalpskega, kar pa se spet odraža na raznolikosti vegetacije.
 
 

Zgodovina Boke Kotorske

Izjemne naravne danosti, ugodna zemljepisna lega in buren razvoj zgodovinskih dogodkov, skupaj s stalnim vplivom človeka, so ustvarili izjemno kulturno krajino. 
Perast  

 

 

 
Znatni vplivi iz vseh delov Sredozemlja, tako z vzhoda kot zahoda, so naredili iz Boke Kotorske stičišče različnih kultur. Te pa so se potem asimilirale v lastno avtohtono kulturo in se navdihnile z duhom domačih prebivalcev ter tako ustvarile edinstveno kulturno identiteto. Marljivost človeka je bila z veliko občutljivostjo strnjena v naravno okolje obale Boke Kotorske, kar je ustvarilo popolno zvezo v tej očarljivi pokrajini. Življenje v kotorskem območju, ki sega v prazgodovino, je imelo veliko zgodovinskih sprememb, ki so bile posledica različnih oblasti in vlad. V jami nad Perastom so našli predmete iz neolitika, v jami pri Lipcih v bližini Morinja pa so odkrili slikarije z jeleni, ki segajo v srednjebronasto dobo. Od 4. stoletja pred našim štetjem dalje so na tem območju prevladovala ilirska plemena. Med ilirskim obdobjem
 
so v Boki ustanovili dve mesti: Risan, glavno rezidenco ilirske kraljice Teute, po katerem je bil celoten zaliv imenovan Sinus Rhizonicus (zaliv Risan); ter Acruvium, ki ga v 1. stoletju našega štetja omenja Plinij starejši in za katerega mislijo, da je bil na mestu današnjega Kotorja. Rimljani so podjarmili Ilirijo v letu 168 pred našim štetjem ter so tako več kot petsto let kraljevali nad Boko. Po propadu zahodnorimskega cesarstva (leta 476 našega štetja), je Boka postala del vzhodnorimskega cesarstva (Bizantinsko cesarstvo). Proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja so se na tem območju naselila slovanska plemena, ki so do 10. stoletja poslovanila Kotor. Bizantinska vladavina je trajala do leta 1185, s kratkimi obdobji vladavine družine Vojislavljević, ki je vladala v slovanski državi, imenovani Duklja (Doclea).

Prčanj  
Kljub pogostim spremembam vladarjev - do 19. stoletja je bila regija podvržena osmim političnim spremembam, ki so jih povzročili različni tuji in domači vladarji – je mesto Kotor in območje Boke še naprej cvetelo. To pa je bila posledica tega, da je imelo mesto močno lokalno občinsko upravo, ki je bila ustanovljena v rimskih časih, poznejši sredozemski vplivi pa so urejali vse vidike gospodarskega, političnega in cerkvenega sistema. Razvoj Kotorja in njegove regije je bil odvisen od plovbe in trgovine. Prva velika širitev je potekala v času vladavine srednjeveške srbske države Raške, med letoma 1185 in 1371, ko je Kotor postal glavno pristanišče srbskih kraljev, uspešno tranzitno pristanišče in trgovsko središče med Balkanom ter preostalim delom Sredozemlja. Med letoma 1371 in 1384, je ta regija prišla pod oblast madžarsko-hrvaškega kralja Ludovika I. Od leta 1384 do 1391 je z njo upravljal bosanski kralj Tvrtko I., potem pa je do leta 1420 sledilo obdobje neodvisnega mesta-države. Leta 1420 so mestu grozili Turki, ki so osvojili sosednja območja, Kotor pa je poiskal zaščito Beneške republike, ki je v mestu vladala do leta 1797. V tem obdobju je sledilo drugo povečanje pomorske trgovine v regiji, kar je imelo za posledico, da so Perast, Prčanj in Dobrota postali prominentni centri za plovbo in trgovino. Takrat je imela Boka do tristo čezoceanskih jadrnic ter prav tolikšno število manjših ladij za obalno plovbo. V obdobju 1482-1687, so poleg Benečanov, v severozahodnem delu 
 
zaliva, od Herceg Novega do Risna, vladali Turki. Od leta 1797 do 1918 je v Boki vladala Avstro-ogrska, Boka pa je bila najjužnejši del cesarstva. Tekom krajših obdobij pa je tam vladala Rusija (1806-1807), Francija (1807-1813) ter začasna vlada združene Črne gore in Boke Kotorske, ki je bila znana kot Centralna komisija (1813-1814). Po prvi svetovni vojni, leta 1918, je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev – pozneje znana kot Kraljevina Jugoslavija - po drugi svetovni vojni pa del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Po razpadu SFR Jugoslavije, je Boka Kotorska ostala v Federativni republiki Jugoslaviji, potem v Državni uniji Srbije in Črne gore, dokler ni leta 2006 končno postala del neodvisne države Črne gore.
 

Regija Kotor

Naravno zelo zamotana, je obala Boke obložena s številnimi naselji, ki jih ločijo področja obdelovalne zemlje ali pa starodavne kamnite pokrajine. Območje Kotorja obsega več kot deset mest in manjših ali večjih naselij s posebnim značajem. Risan, nekdanje središče ilirske in helenistične kulture v tej regiji, ima ohranjene ostanke ilirsko-helenističnega gradišča, imenovanega Gradina; ostanke rimskega mesta Rhizon, vključno z rimsko vilo z mozaiki iz 2. stoletja pred našim štetjem; tu pa so še sledovi nekdanjega turškega mesta v centru, predmestju in nabrežju.

Otok Gospa od škrpjela   
Od 6. stoletja našega štetja dalje je Kotor prevzel vlogo, ki jo je imel Risan kot vodilno mesto in glavno upravno in politično središče Boke. Kotor je izjemen po svoji dolgi zgodovinski kontinuiteti. Prvotno mestno območje je obdano z zidovi, ki predstavljajo edinstven primer mestne utrdbe na Jadranu. Obzidje, ki je 4,5 kilometrov dolgo, med 2 in 15 metrov široko in do 20 metrov visoko, sledi naravni liniji strmega gorskega masiva Sv. Ivana (San Giovanni), na vrhu katerega je bila v 16. stoletju zgrajena trdnjava. Staro mesto Kotor predstavlja omrežje ozkih ulic, ki povezujejo različno velike trge, ki so običajno nepravilnih oblik, vendar imajo poseben značaj. Več kot trideset cerkva je bodisi ohranjenih ali pa zabeleženih, da so nekoč bile v starem mestnem jedru. Šest od njih, ki spadajo v romansko obdobje, ima posebno zgodovinsko vrednost: katedrala Sv. Tripuna, Sv. Luke, Sv. Ane, Sv. Marije Koleđate, Sv. Pavla in Sv. Mihaila. Poleg tega pa se mesto ponaša s številnimi palačami starih plemiških družin (Pima, Bizanti, Buća, Drago, Grgurina, Vrakijen, itd.) in javnimi zgradbami.
Mesto je imelo svoj statut že od leta 1301, ki je bil natisnjen v Benetkah leta 1616. 
  Kotor je nekoč bil znamenit srednjeveški obrtniški center ter ima še vedno veliko število slikovitih, obokanih trgovin, okrašenih s tipičnimi vrati in okni. Zlasti v srednjem veku je cvetela umetniška in druga obrt, vsaka pa je imela številne delavnice. Te obrti so bile organizirane po bratovščinah, surovine za njih pa so prihajale iz notranjosti, predvsem kovine (zlatarji in kovači), tako kot usnje in les. Bratovščine so bile obenem religiozne organizacije in cehi. Kotor je imel močno bratovščino mornarjev (bokeljska mornarica) že od 9. stoletja. Ta je bistveno prispevala k življenju v Kotorju in zagotavljala podporo svojim članom, obenem pa je nenehno negovala in ohranjala nacionalne plese in noše. Fides et Honor je bil moto bokeljske mornarice, to pa je le ena označba za kulturno identiteto Boke Kotorske ter njene dolge tradicije in razvoja. Kotor je imel klasično gimnazijo že od srednjeveškega obdobja, odprli so jo proti koncu 13. stoletja, prva lekarna je bila potrjena leta 1326, tako kot zdravstvene storitve. Arhitekti, pesniki in slikarji s tega področja so odigrali pomembno vlogo tako doma kot širše po Evropi, še posebej od srednjega veka dalje.

 

 

 
V 15. in 17. stoletju sta delovala tiskarja A. Paltašić in J. Zagurović. Priznani strokovnjaki s področja navtike pa so v Perastu poučevali navigacijo od leta 1698 dalje. Samo mesto Kotor je zakladnica umetnosti in kulture: kompleksno zasnovani marmorni oltarji, ikone, dragocene slike, umetniško oblikovano srebro, pozlačeni okrasni predmeti ter relikvije, oblačila in vezenine duhovnikov, fragmenti fresk – vsi pričajo o prepletajočih se kulturnih vplivih in zgodovinskih obdobjih. Dragoceni predmeti in dokumenti, vključno z najstarejšimi knjigami kotorskih notarjev iz leta 1326, se nahajajo v muzejih, cerkvah in arhivih, predvsem v Pomorskem muzeju Črne gore in Zgodovinskem arhivu v Kotorju.
 

Drugi centri

Med 17. in 18. stoletjem so sosednja obalna naselja, Perast, Dobrota, Prčanj in Stoliv, postala pomembna, kljub temu pa so veze s Kotorjem ostale močne. V teh naseljih prednjači profana arhitektura, kot so baročne palače. Perast – slikovito obalno mesto, predvsem zaradi svojih baročnih cerkva in palač. Nad mestom dominira zvonik cerkve Sv. Nikole (17. stoletje) ter palače znanih pomorcev, trgovcev ter tako civilnih kot cerkvenih dostojanstvenikov, ki so nanizane ob obali. Verjetno sta najbolj značilna razpoznavna znaka Perasta dva čudovita otočka: naravni otok
 
Sv. Jurija z benediktinskim samostanom (9. stoletje) in Gospa od Škrpjela, umetni otok, ki je bil narejen tako, da so okoli male čeri (škrpjel) navažali kamne ter potapljali stare ladje, napolnjene s kamni. Prebivalci Perasta še vedno slavijo tradicionalen običaj, „fašinado“: vsako leto 22. julija svoje čolne napolnijo s kamni, ki jih potem odvržejo okoli otočka, da bi ga tako še dodatno utrdili. Na otočku se nahaja cerkev (15.–18. stoletje), ki jo je z izrednimi slikami okrasil Tripo Kokolja, znameniti baročni slikar iz Perasta. Dobrota in Prčanj – nekdanji naselji mornarjev, vojakov in trgovcev, sta znameniti zaradi svojih baročnih palač (17.–19. stoletje) in cerkva: v Dobroti Sv. Mateja (13.–17. stoletje) ter Sv. Eustahija (18. stoletje) z dragocenimi zbirkami slik, vezenin in srebrnih predmetov; v Prčnju pa Sv. Tome iz 9. stoletja in pa veličastna cerkev Marije (18. stoletje). Območje Kotorja prav tako obsega ribiška naselja Muo in Orahovac ter celo mrežo podeželskih naselij v zgornjih predelih zaliva (Gornji Stoliv, Morinj, Kostanjica, Škaljari). Nekatera od teh naselij, kot Gornji Stoliv, so bila zgrajena pred razvojem obalnih mest. Poleg svojega izjemnega naravnega okolja, arhitektonskih zakladov ter premične dediščine pa ima Boka Kotorska še bogato nesnovno dediščino (ples mornarice Boke Kotorske, „fašinada“, cela vrsta legend, itd.), ki skupaj tvorijo to kulturno krajino izjemne in univerzalne vrednosti.