Evfrazijana v Poreču

Evfrazijana v Poreču

Katedrala škofa Evfrazija

Evfrazijana v Poreču, Hrvaška

go back
    Rimski Parentium, danes Poreč, so ustanovili Rimljani na polotoku, ki je že prej bil občasno naseljen. Malo rimsko mestece je imelo pravilno kvadratno mrežo ulic, kardov in dekuman, ki so oblikovale bloke stanovanjskih in javnih zgradb. Forum je bil na vrhu polotoka, na severni strani pa je v 3. stoletju bil oblikovan zgodnjekrščanski sklop, ki je v 4. stoletju dobil obliko prave javne cerkve. Poreški škof Evfrazij je sredi 6. stoletja temeljito prenovil tedanji katedralni sklop ter veliko baziliko opremil z razkošnimi stenskimi mozaiki.
Poreč, Evfrazijeva bazilika, mozaik v apsidi   
 

 

  Sklop Evfrazijeve bazilike je bil vpisan na UNESCOV Seznam svetovne dediščine leta 1997. Postopek argumentiranja razlogov, zaradi katerih zavzema Evfrazijana edinstveno mesto med svetovnimi spomeniki te vrste iz istega obdobja, je bil dolgotrajen. Problem ni bil v opisu poreške katedrale, vendar je bilo treba prepričljivo in jasno razložiti, zakaj je edinstvena. Pomen spomenika ni le v estetski vrednosti, ki jo kaže videz, temveč tudi v    dokumentarni in zgodovinski vrednosti celote in vsakega posamičnega elementa, moderna valorizacija spomenika pa prav tako upošteva, da imajo vse strukture, vključno s tistimi nevidnimi (kot je notranja struktura sten, temelji, plasti ometa, arheološke ostaline, sledi gradbenih faz...) dokumentarno in znanstveno vrednost. Temu lahko dodamo še način uporabe spomenika, ki je še vedno v skladu s prvotnim namenom.
Poreč, Evfrazijeva bazilika, 
atrij in sprednji del cerkve 
 
 

 

 

Pred Evfrazijem

Pred Evfrazijevo prenovo sta obstajali vsaj dve fazi zgodnjekrščanskih zgradb na istem mestu. Prva javna cerkev datira iz 4. stoletja, njeni ostanki pa so se ohranili severno od Evfrazijeve bazilike. To je bila stavba s tremi neenakimi pravokotnimi dvoranami s talnimi mozaiki, deli katerih so ohranjeni do danes. Na mozaikih je ohranjenih več donatorskih napisov, ki pripovedujejo, koliko so nekateri pobožni verniki prispevali k njihovi izdelavi. Del severne dvorane je verjetno služil kot krstilnica. Vhod v cerkev je bil skozi narteks, deloma zgrajen na prostoru Karda - ulice, ki vodi do severnih mestnih vrat. Še danes je mogoče opaziti tesno povezanost med rimskim urbanim sistemom in položajem katedrale. Najstarejša cerkev je bila zgrajena v kotu ene od severnih mestnih insul, na prostoru kjer so bile rimske posvetne stavbe. Starejše zgodovinopisje razlaga del rimskih hiš kot ostanke tajne krščanske bogoslužne zgradbe iz 3. stoletja (domus ecclesiae), povezujoč vse s podatki z napisa, ki omenja prenos telesa škofa Maura, s čigar priprošnjo je bila obnovljena prvotna cerkev (primitiva ecclesia). Po teh interpretacijah je skriti cerkvi pripadalo polje mozaika s prikazom ribe kot tajnega krščanskega simbola. Napis, na katerem je omenjen škof Mauro je shranjen v baziliki. Sredi 5. stoletja je bila prva cerkev povsem predelana in razširjena. Ta faza katedralnega sklopa se imenuje predevfrazijana. 
  Sestavljena je bila iz dveh vzporednih triladijskih bazilik, medsebojno ločenih z manjšimi prostori in cisterno. Pred pročeljem obeh bazilik se je razprostiral dolg narteks s talnim mozaikom (motiv ribje kosti). Kar zadeva tloris, se velika bazilika (južna) ujema s sedanjo, razen v vzhodnem delu, kjer se je končala z ravno steno. Talni mozaiki v predevfrazijani so se ohranili izpod tal sedanje cerkve (Evfrazijeve bazilike). V svetišču se je nahajal sinthronos - polkrožna klop za duhovnike in škofa. Mozaične preproge predevfrazijane lahko delno občudujemo skozi odprtine, ki so na tleh današnje cerkve. Manjša bazilika predevfrazijane je ohranjena v arheoloških ostankih dela triumfalnega slavoloka in začetka arkature poleg njega. V obdobju zgodnjega srednjega veka je bila ta cerkev zmanjšana na prostor osrednje ladje, v apsidi pa je bil postavljen veliki kamniti sarkofag izpod arkosolija, poleg njega pa tudi zidan oltar. V drugi fazi zgodnjesrednjeveške prenove je bila apsida pregrajena z vstavitvijo treh majhnih vpisanih apsid. Tekom 14. stoletja je bil ta prostor urejen kot zakristija. Na stenah so vidni ostanki fresk v gotskem slogu iz istega obdobja. K sklopu predevfrazijane prav tako spada še vedno ohranjena osmerokotna krstilnica z vkopanim šesterostranim bazenom. Med krstilnico in veliko baziliko je bilo nekoč dvorišče – atrij, okoli krstilnice pa je bila poligonalna obhodna pot.
Poreč, Evfrazijeva bazilika, bizantinski kapitel   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Evfrazijeva bazilika

Katedrala je bila temeljito obnovljena zaradi velikih del, ki jih je naročil škof Evfrazij (sredina 6. stoletja), ki je na položaj poreškega škofa prišel po justinijanski rekonkvisti teh območij. Velika bazilika je dobila novo svetišče z apsidami, stebriščem in dekoracijo, zgrajena pa je bila tudi spominska kapelica, nov atrij ter škofijska palača. Manjša bazilika in krstilnica sta ostali ohranjeni znotraj novega sklopa. Škof Evfrazij je dal baziliko opremiti z marmornimi stebri z razkošnimi kapiteli ter liturgičnim pohištvom iz prokoneškega marmorja. Tukaj velja predvsem omeniti izjemno serijo različnih kapitelov: korintski z nizi bodičastega akanta v obliki prizmatične košare in dvopodročni s fantastičnimi živalmi na vogalih. Oltarna ograja je bila obnovljena iz ohranjenih fragmentov v svoji izvirni obliki. Pregradne plošče oltarne ograje so okrašene s simboličnimi kompozicijami, v katerih so križi, Kristusov monogram, rogovi obilja in jeleni, ki pijejo iz kantarosa. Veliko število fragmentov oltarne ograje in monumentalne prižnice je razstavljenih v atriju in lapidariju. Arhitekturna dekoracija in pohištvo kažejo značilnosti bizantinske skulpture iz srede 6. stoletja ter verjetno izvirajo iz cesarskih kamnoseških delavnic v Grčiji, v Poreč pa so prispeli kot gotovi izdelki. V obokih severne arkature se nahaja odlično ohranjena izvirna dekoracija, izvedena v štuku, z bogatim repertoarjem geometričnih in cvetličnih motivov, v notranjosti katerih so ptice in rogovi obilja. Ostanki štukature iz istega obdobja so vidni tudi v notranjosti oken na zahodnem pročelju. Novo triladijsko svetišče je bilo popolnoma prekrito z veliko mozaično kompozicijo. Ikonografski program glavne apside je sestavljen iz prikaza Jezusa z apostoli na slavoloku, celega niza medaljev s podobami svetnic v slavoloku ter velikih slik v sami apsidi. V kaloti, polkrožnem delu kupole, je prikazan Jezus, ki ga v naročju drži devica Marija na prestolu, ob strani pa so angeli in svetniki mučeniki. Napis omenja Sv. Maura, zaščitnika mesta. Skupaj s svetniki in angeli so prikazani škof Evfrazij z maketo bazilike v rokah, diakon Klavdij ter njegov sin Evfrazij.
 
 
 
Po celotni širini apside se v štirih vrsticah razteza z belimi črkami na modrem ozadju napis, ki pravi, da je cerkev „od temeljev“ dal zgraditi škof Evfrazij, ker je bil „stari hram“ v razsulu in brez okrasov.
V spodnjem registru se nizajo prikazi oznanjenja in vizitacije ter liki Sv. Zaharija in Sv. Janeza Krstnika. S poudarjenim vencem iz štuka je mozaik ločen od dekoracije v pritličnem delu apside, ki je sestavljena iz niza štirioglatih polj, izvedenih v raznobarvni opus sectile tehniki. Pri njihovi izdelavi so uporabili tako steklene kot marmorne ploščice v velikem številu barvnih odtenkov. Poseben svetlobni poudarek pa dajejo površine, izpolnjene z biserovino. Na dnu apside je v celoti ohranjena originalna marmorna klop za duhovščino s škofijskim prestolom. V stranskih apsidah so ohranjeni le deli mozaika v kaloti, ki prikazujejo Jezusa, kako natika mučeniške krone na glave svetnikov. Atrij Evfrazijane ima obliko kvadriportika s trilokom in parom stebrov z vsake strani. Tako stebri kot kapiteli so bili izdelani na isti način kot tisti v baziliki, razen dveh stebrov s severne strani, ki sta kopiji iz 19. stoletja. Iz atrija je mogoče videti glavno pročelje bazilike, ki je v svojem zgornjem delu imelo podobe, izvedene v tehniki mozaika. Ta redek primer mozaične slike na zunanji strani cerkvene zgradbe je precej propadel. Od originala so ohranjene le posamezne kockice in vdolbine, kjer so bile tiste, ki so odpadle. Bolje ohranjeni spodnji del mozaika na pročelju je bil v 19. stoletju pretirano obnovljen. Severno od apside bazilike se nahaja manjša zgradba, ki je bila prav tako zgrajena v času škofa Evfrazija. To je cella trichora, ki se sestoji iz obokanega prostora trolistne oblike, pred katerim je elipsoidno preddverje. Verjetno je bila zgrajena kot mavzolej. V celli so ohranjeni deli večbarvnega mozaika iz 6. stoletja, v središču prostora pa je veliki marmorni sarkofag - relikviarij iz leta 1247, v katerem so bile shranjene relikvije svetih zaščitnikov Poreča, Maura in Eleuterija.
Poreč, Evfrazijeva bazilika, mozaik z motivom ribe    

Škofijska palača

Škofija je bila zgrajena severno od atrija. To je enonadstropna stavba z veliko osrednjo dvorano na prvem nadstropju. Na severni strani so prostori opremljeni s polkrožnimi apsidami, od katerih je srednji prostor veliko večji. Osrednja dvorana je v svoji celotni višini zelo dobro ohranjena. To je slavnostna dvorana škofa Evfrazija, iz katere je upravljal svojo diecezo in mesto, obenem pa je to izvrsten primer hierarhično organiziranega in usmerjenega prostora. Štirioglata dvorana je osvetljena z več okni pod stropom (v enem od oken je še ohranjena originalna kamnita tranzena), velika apsida pa je osvetljena s svetlobo iz petih nižje postavljenih oken. Ohranjen je tudi srednji trilok - tribelon – pred veliko apsido. Zgradba poreške škofije je prav tako rezultat gradbenih dejavnosti škofa Evfrazija sredi 6. stoletja. To je edini ohranjeni primer zgradbe s takšno funkcijo iz zgodnjekrščanskega obdobja. V majhnem prostoru z vzhodne strani lahko opazimo spremembe, ki so v teh prostorih nastale skozi stoletja: bili so pregrajeni, odpirali in zapirali so odprtine, spremenili so obloge sten, vendar je struktura originalnih nosilnih sten ostala večinoma odlično ohranjena. V salonu na zahodni strani pa je ohranjena baročna štukatura ter slikarija iz časov škofa Polesinija ob koncu 18. stoletja. V obnovljeni stavbi škofije je sedaj urejen cerkveni muzej. Tu so razstavljeni kamniti spomeniki ter najdbe iz dolgoletnih arheoloških raziskav: številni fragmenti prvotnih talnih mozaikov iz 4. in 5. stoletja, fragmenti skulptur iz obdobja 2.–6. stoletja, fragment talnega mozaika z upodobitvijo ribe (znamenje Jezusa), ki je nekoč krasil tla prve bazilike iz 4. stoletja, sprednji del oltarja škofa Evfrazija, izdelanega iz prokoneškega marmorja s simboličnimi reliefi in napisom, monolitna škofovska katedra iz 8. stoletja, ki je nekoč bila v severni cerkvi. Na prvem nadstropju, v prostorih nekdanje škofijske rezidence iz 18. stoletja, so razstavljene umetnine, ki prihajajo deloma iz katedrale ter iz zapuščenih cerkva iz poreške in puljske škofije. Med njimi so romanska razpela, gotska in renesančna lesena skulptura, poliptih Antonija Vivarinija iz leta 1440, triptih Antona iz Padove iz leta 1529 ter liturgična oblačila in srebrnina. Kompleks Evfrazijane je od 6. stoletja doživel bore malo sprememb. V srednjem veku je manjša bazilika bila zapuščena in razrušena. Videz prezbiterija Evfrazijane je bil deloma spremenjen leta 1267, ko je bil postavljen kvadratni ciborij, okrašen z mozaikom. Sredi 19. stoletja so baziliko razširili na dokaj neroden način s tem, da so dodali dve bočni kapeli, ki pa sta bili odstranjeni tekom restavratorskih del v obdobju med dvema svetovnima vojnama. V obliki, v kateri je do danes ohranjen, predstavlja ta objekt verjetno najbolje ohranjen zgodnjekrščanski katedralni kompleks na svetu.