Dubrovnik

Dubrovnik

Obzidani Biser Jadrana – mesto za vse letne čase

Dubrovnik, Hrvaška

go back
    Mesto Dubrovnik je živ spomenik, niz biserov z bogato materialno in duhovno dediščino. Dubrovnik je gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče južne Dalmacije in administrativni sedež Dubrovniško-Neretvanske županije. Začetek in zgodovina gradnje mestnega obzidja Dubrovnika sta obenem tudi začetek in zgodovina razvoja Dubrovnika samega - mesta in pol, kot mu sami prebivalci Dubrovnika radi rečejo. Obzidje je bilo namreč njegov conditio sine qua non, kot je to za veke vekov vklesano v znamenitem napisu nad vrati, ki vodijo v trdnjavo Lovrijenac: Non bene pro toto Libertas venditur Auro – Svoboda ni naprodaj za nobeno zlato. Svoboda je bila ideal, ki ga je dubrovniška republika dosegla in ohranila skozi stoletja, kot je to razvidno iz napisa „Libertas“, ki je poudarjen na zastavi te male srednjeveške države, katere središče je bil Dubrovnik. 
Dubrovnik, procesija ob dnevu Sv. Blaža   
    Legenda pravi, da so začetki Dubrovnika povezani s propadom antičnega mesta Epidaurus, ki se nahaja na območju današnjega Cavtata. Tamkajšnji begunci so se naselili na grebenu, imenovanem Laus ali Raus ter ustanovili Dubrovnik. Vendar pa arheološka najdba kovanca iz 4.–3. stoletja pred našim štetjem, ki je bil odkrit v zgodovinskem jedru Dubrovnika, priča o obstoju naselja na tem mestu že v helenističnem obdobju. Druge numizmatične in epigrafske najdbe iz rimskega obdobja nam potrjujejo nepretrgano nastanjenost na območju tega mesta. Najnovejše etimološke interpretacije gredo v prid tej teoriji, saj latinsko ime za Dubrovnik - Ragusium – izvira iz grške besede ragousa, ki pomeni skalnat otok, prekrit z razpokami.   
Slovanska različica imena mesta, „Dubrovnik“, pa izvira iz besede „dubrava“ = „gozd“, ki je nekoč prekrival pobočja hriba Srđ. Prvotno naselje je bilo formirano na območju, imenovanem Sv. Marija, na najvišjem delu polotoka, ki je na zahodnem delu povezan s celino in ščiti globok zaliv, ki je kot nalašč za sidranje ladij. Ta lokacija, ki jo z morske strani definirajo strme, do 35 metrov visoke čeri, s severne strani pa veliko, dovolj strmo naravno pobočje, je zagotavljala naselju relativno varnost s tem, da je bilo mogoče sovražnike, zavojevalce ali roparje, ki so se bližali bodisi po morju ali po celini, dovolj zgodaj opaziti. To je bilo strateško mesto, s katerega je bilo možno nadzorovati promet ladij na vzhodnem Jadranu, na pomorski poti, znani že iz antičnih časov.
Dubrovnik, kip Sv. Blaža na župnijski cerkvi     Življenje se je razvijalo, naselje pa napredovalo tako zaradi zaščitenega zaliva, primernega za sidranje ladij, kot izvirov pitne vode na pobočjih polotoka. Legenda pravi, da je bilo prvotno naselje utrjeno s celinske strani, v začetku s pomočjo ograje iz priostrenih kolov, kasneje s kamnitim suhozidom. Današnja velikost mesta je bila začrtana že v 13. stoletju. Obzidje je bilo sistematično modernizirano do leta 1660, ko je bil končan zadnji bastion Sv. Štefana v južnem predelu. Obrambno zidovje, ki je 1940 metrov dolgo, sestoji iz mestnega obzidja ter šestnajstih stolpov, treh trdnjav, šest bastionov, dveh vogalnih utrdb, treh branikov z vrstami stolpičev, treh trdnjavskih jarkov, dveh krilnih trdnjav, valobrana ter dveh dvižnih mostov. Glavni obrambni zid, ki je na posameznih mestih do 25 metrov visok, je 4–6 metrov debel na celinski in 1,5–3 m na morski strani. Svoj prispevek pri gradnji obzidja so dali številni znani ter znameniti domači in tuji gradbeniki, večina pa jih bo za vedno ostala neznana. Zgodovinsko središče Dubrovnika s svojim mestnim obzidjem, utrdbami ter jarkom je bilo leta 1966 registrirano kot kulturna dediščina na Hrvaškem, leta 1979 pa je prišlo na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Njegovih 18,8 hektarjev zemljišč je zaščitenih. Kot del UNESCOVE svetovne dediščine je potrebno arhitekturno dediščino Dubrovnika skrbno vključevati v sodobne življenjske tokove, pri čemer se upoštevajo stroga konzervatorska načela. Področja pod konzervatorsko zaščito ne smejo biti ločena od kontaktnih urbanih območij, ker morajo le-ta medsebojno funkcionalno delovati in pri tem ohranjati vizualno ravnovesje. Vsi postopki načrtovanja se morajo razvijati v neposredni povezavi z urbanimi ter kulturno-zgodovinskimi vrednotami arhitektonske dediščine.
Dubrovnik, stolp Minčeta   
 
   

UNESCO Svetovna dediščina

Zgodovinsko središče mesta predstavlja najbolj privlačno območje mestnega življenja, ki ga je treba nenehno obnavljati. Opustošena območja je treba oživiti, da bi se pospešila vrnitev mlajše populacije ter turistov. Z dvigovanjem življenjskega standarda je treba zagotoviti splošne socialne, izobraževalne, kulturne ter rekreacijske zmogljivosti. Racionalna in funkcionalna organizacija življenja v starem mestnem središču je odvisna od obnove obstoječih zgradb in opustošenih območij. Analiza obstoječih športnih objektov kaže primanjkljaj le-teh tako po številu kot po raznolikosti, kar pomeni, da ne morejo zadovoljevati potreb prebivalcev in turistov. Projekt Igrišče Peline se je začel kot obnova zapuščenega otroškega igrišča in je potem privedel do odkritja pomembnega arheološkega območja pod stolpom Minčeta. Cilj obnove otroškega igrišča Peline je bil dvigniti kakovost življenjske ravni, kar naj bi vplivalo na vrnitev mlajših generacij v zgodovinsko mestno jedro. S projektom je bilo uspešno ustvarjeno sodobno, dostopno urbano območje, ki se dobro vklaplja v okoliško stavbno dediščino, hkrati pa ohranja izredno dragocen arheološki park.
 
 

Pozno srednjeveška / zgodnje novoveška livarna 

Nahaja se v severozahodnem, zgodovinskem delu Dubrovnika, na področju nekdanje tanglie (klešče). Obzidje, ki je bilo zgrajeno med stolpoma Minčeta in Gornji ugao leta 1457, je integriralo tanglie v območje mesta, ta prostor pa je bil namenjen za ustanovitev livarne. Z vseh strani je bil zaščiten pred zunanjimi sovražniki ter pred notranjo nevarnostjo širitve požara. Rezultat arheološkega izkopavanja je bilo odkritje zidov ter delov nekdanjega mestnega obzidja. Ko so le-ti izgubili svojo obrambno funkcijo, so jih podrli, na ta teren pa so nakopičili več plasti sterilne zemlje ter jo nato izravnali, da bi lahko ustanovili livarno. Ta je s presledki delovala od 15. stoletja dalje, vse do velikega potresa leta 1667, ko so ta prostor delno nasuli z ostanki podrtih sosednjih stavb ter ga potem še naprej uporabljali za odlaganje odpadnega materiala. Področje, kjer se je nahajala talilna peč, je bilo kasneje kratek čas v uporabi, dokler predel livarne ni bil dokončno zasut. Stopljena kovina se je uporabljala za vlivanje zvonov, topov, topovskih krogel ter drugih izdelkov republiške orožarne. Celotna proizvodnja ni bila namenjena samo za domačo rabo, temveč so del proizvodov izvažali v Španijo, s katero je imel Dubrovnik vedno pomembne stike. Prav tako so izvažali v Italijo in Benetke, dobre trgovske zveze pa so tu preživele številne manjše konflikte, ki so bili posledica enakih interesov in ambicij. Prostor tanglie je bil večkrat nasut, s čemer je bila dobljena enostavna stratigrafska sekvenca. Izkopavanja so potrdila domnevni obstoj koncentriranih industrijskih aktivnosti v tem delu mesta, ki so se odvijale v poznosrednjeveškem obdobju ter kasneje.

Dubrovnik, glavni trg in cerkev Sv. Blaža  

Stradun ali glavna ulica

Stradun ali Placa, kot ga v pogovorni obliki imenujejo prebivalci Dubrovnika, je glavno odprto urbano območje Dubrovnika, ki je obenem tudi najbolj privlačna promenada in shajališče. To je mesto, kjer se prirejajo vse javne proslave ter procesije, obenem pa tudi glavna mestna trgovska ulica. Ta najširša ulica deli mesto na severno in južno polovico ter obenem predstavlja tudi najkrajšo pot med zahodnimi ter vzhodnimi mestnimi vrati. Dolžina Straduna znaša približno 300 metrov (1000 čevljev). Zgrajen je bil kot posledica trgovine ter rastočih socialno-ekonomskih stikov med rimsko-grškim naseljem na otočku Lave (Laus) ter hrvaškim (slovanskim) naseljem na celini. Majhna rimsko-grška skupina naseljencev se je pomešala s hrvaškim (slovanskim) prebivalstvom, kar je pomenilo, da je Dubrovnik že v 12. stoletju imel predvsem hrvaško-slovanski etnični značaj. Od 14. stoletja dalje v mestu povsem prevladujejo Hrvati.
 
Proti koncu 11. stoletja je bil ozki kanal, ki je delil naselja, zasut z zemljo, da bi se oba dela tako spojila in da bi se ustvaril nov prostor za trgovske stike. Placa je svojo pravo funkcijo dobila proti koncu 12. stoletja, ko sta bili obe naselji obdani z enim samim obzidjem ter sta tako tvorili eno samo mestno celoto. Stradun je bil tlakovan leta 1468. Zaradi obrabe so danes te apnenčaste plošče spolirane, kot bi bile iz ledu, ter se svetijo in odsevajo svetlobo, kot da bi njihova površina ne bila iz kamna, temveč iz stekla. Kot zanimivost lahko omenimo, da je polovica ulice tlakovana z vzorcem v obliki ribje kosti, ki kaže v eno smer, druga polovica pa je tlakovana z istim vzorcem, ki kaže v drugo smer. Na stičišču, kjer se menjajo smeri vzorca, je postavljena ena sama majhna pravokotna apnenčasta plošča, ki je obenem edini kos v celi sestavljanki, ki se razlikuje od ostalih.
 

Dubrovnik, Trdnjava Revelin  

Trdnjava Revelin

Trdnjava se nahaja v vzhodnem delu mesta, izven mestnih vrat Ploče, in je bila zgrajena za obrambo vzhodnega pristopa k mestu ter njegove luke. Prvotna utrdba je bila zgrajena leta 1463, v obdobju, ko je Otomansko cesarstvo predstavljalo očitno grožnjo. Ime prihaja iz izraza rivellino ali revellino, ki se uporablja pri utrdbeni arhitekturi, nanaša pa se na utrdbo, zgrajeno nasproti najbolj šibke točke v obrambnem sistemu mesta, ali nasproti določenemu mestnemu vhodu, da bi se tako okrepil obrambni položaj. Ko se je v času prve Svete lige, ob koncu 15. stoletja, nenadoma pojavila nevarnost beneškega napada, je bilo potrebno okrepiti to ranljivo točko v kompleksu mestnih utrdb. Senat je najel Antonia Ferramolina, izkušenega graditelja trdnjav v službi genovskega admirala Andreja Dorija in zaupnega prijatelja Dubrovniške Republike. Leta 1538 je Senat odobril Ferramolinove načrte za novo, čvrstejšo trdnjavo Revelin. 
 
Gradbena dela so trajala 11 let, v tem času pa so bila v Dubrovniku zaustavljena vsa druga tovrstna dela le zato, da bi se trdnjava zgradila v čim krajšem času. Dela na Revelinu so bila zaključena leta 1549. Trdnjava ima obliko nepravilnega četverokotnika, njen severni vogal pa tvori ostro, na zunaj štrlečo konico. Vhod v trdnjavo se nahaja na južni strani, na mestu, na katerem cesta, ki vodi med dvemi utrjenimi vrati, prečka veliko ploščad. Tako trdnjava kot ploščad sta izolirani z vseh strani, južna stran se strmo spušča proti morju, z vseh drugih strani pa trdnjavo obdaja mestni jarek. V debelem severnem zidu trdnjave Revelin, na nivoju jarka, so hodniki razdeljeni v manjše sekcije s trojnimi strelnimi linami, opremljenimi z odzračevalnimi kanali, ki se končajo na zgornjem nadstropju trdnjave. Notranjost trdnjave in njene terase so prizorišča za arheološke razstave, bankete, poroke, koncerte Simfoničnega orkestra Dubrovnik ter nastope v sklopu Dubrovniških poletnih iger.